Knjigo dr. Damjana Hančiča z naslovom Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, 1941–1945, je izdal Študijski center za narodno spravo (SCNR). V njej avtor opisuje medvojno revolucionarno nasilje na območju od Notranjih Goric, Brezovice, Borovnice, prek Vrhnike, Logatca, do Hotedršice, Kalc in Planine. Avtor skuša odgovoriti na vprašanja, kakšno je bilo revolucionarno nasilje nad prebivalstvom, kolikšno je bilo število žrtev, ali je bilo nasilje usmerjeno proti sodelavcem okupatorja ali proti politično-ideološkim nasprotnikom ter kako so se zaradi komunistične revolucije organizirale vaške straže in pozneje domobranci. V prvem delu članka je obravnavano zlasti nasilje partizanov na osrednjem Notranjskem s poudarkom na številnih ubojih, zaplembah in odvzemu pridelka.

V četrti knjigi dr. Damjana Hančiča iz zbirke Revolucionarno nasilje je predstavljeno nasilje, ki so ga na območju osrednje Notranjske med 2. svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene enote pod vplivom komunistične partije. Predstavljeno je območje od Notranjih Goric, Brezovice, Borovnice, prek Vrhnike, Logatca, vse do Hotedršice, Kalc in Planine. Zaradi lažjega in celovitejšega razumevanja dogajanja na obravnavanem območju so v knjigi deloma opisani tudi dogodki v širši okolici, predvsem v Polhograjskih dolomitih, ki so bili s tem območjem še posebej tesno povezani. Pri tem velja poudariti, da redne partizanske enote, Varnostno-obveščevalna služba, Vojska državne varnosti in Organizacija za zaščito naroda niso delovale le proti okupatorju, ampak so pogosto izvajale tudi nasilje nad nedolžnim civilnim prebivalstvom. V nadaljevanju povzemamo nekaj odlomkov iz omenjene knjige, ki nazorno prikazujejo, kakšna je bila v resnici narava tako imenovane Osvobodilne fronte (OF) na osrednjem Notranjskem.

Partizani od lokalnega prebivalstva zahtevali hrano kljub vsesplošnemu pomanjkanju
V obdobju med 2. svetovno vojno je bilo tudi za območje osrednje Notranjske zaradi spopadov in izkoriščanja prebivalstva s strani različnih vojaških skupin značilno izredno pomanjkanje. Ne glede na to se tamkajšnje partizanske enote niso pustile motiti pri izvedbi komunistične revolucije. Od lokalnih prebivalcev so tako zahtevale, naj jim predajo hrano. To pa še zdaleč ni bilo vse, kar je pri partizanih motilo notranjsko prebivalstvo: “Odpor do partizanov so povečevale tudi različne rekvizicije ter zaplemba hrane in drugega materiala. Še posebej veliko živeža so partizani odvzemali kmetijam, katerih lastniki niso bili naklonjeni partizanskemu gibanju.” Da bi jih prisilili k oddaji, so partizani kmečkemu prebivalstvu pogosto grozili tudi z orožjem. V povezavi s tem Hančič navaja: “Kraji, v katerih so se vodile borbe, so bili revni že tako ali tako, poleg tega pa so jih ropali še Italijani med boji okoli Hruševe in Babne gore. Zato je tudi ljudi na Hruševi razočaralo to, da so partizani iz Šiškovega bataljona zahtevali hrano z revolverjem v roki.”

Knjiga Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem (Foto: družbena omrežja)

Uboji brez dokazov
Še zdaleč pa se ni končalo samo pri grožnjah, zaplembah in odvzemu pridelka. Zaradi revolucionarnega nasilja, ki se je začelo pospešeno izvajati že leta 1941, je kmalu prišlo do prvih žrtev, ki so v nadaljevanju postajale vse številnejše. Za to, da si postal sumljiv komunistični strani, so bili med 2. svetovno vojno na Slovenskem dovolj že samo indici. Pri tem posamezniku ni pomagalo niti, če so bili njegovi bližnji na strani partizanskega gibanja. Kako malo je bilo potrebno, da je posameznik brez konkretnih dokazov postal žrtev partizanov, nazorno kaže primer iz Kozarij, o katerem Hančič piše sledeče: “Rokopis, ki ga je za Dolomitski odred napisal zaupnik OF, vsebuje priznanje, da so sami ustrelili učitelja Srečka Čebelo, ki je imel pri partizanih brata in sestro, vsa družina, vključno z njim, pa je podpirala partizane.” Razlog za omenjeni uboj se je tako skrival izključno v tem, da je žrtev nekega dne opozorila domače fante, naj nikar ne streljajo ponoči zaradi Italijanov, ti pa so ga zavrnili in iz tega sklepali, da je proti njim. Ena izmed žrtev komunističnega nasilja, ki je bila ubita popolnoma brez dokazov, je bil tudi oče Lukančič, ki je z družino stanoval pod Sveto Trojico in je bil eden prvih, ki so ga partizani odpeljali z območja Vrhnike. Ubili so ga pri Tonikovem breznu in ga vrgli vanj. Kot poroča Hančič, je partizan Karel Grabeljšek pozneje priznal Lukančičevi ženi, da so ga ubili, čeprav je bil nedolžen. Umor so sicer upravičevali s tem, da je izdajalec, za dokaz pa so navajali, da je znal italijansko, ker je na Vrhniko prišel po prvi svetovni vojni iz Trsta. Podoben je bil tudi primer Emila Vičiča, delavca, ki je pogosto pomagal svojim sovaščanom. Vičič je bil med 1. svetovno vojno mobiliziran v avstrijsko vojsko. Na italijanski fronti je bil ujet in se v ujetništvu za silo naučil italijanščine. To znanje je lahko preizkusil leta 1941, ko so tudi v Borovnico prišli Italijani. Včasih so ga namreč sosedje prosili, naj jim na italijanskem poveljstvu pomaga urediti določene zadeve. Hančič o njem poroča še: “Posredoval je za tetino družino, ki so jo Nemci preselili iz Mengša v Srbijo. Ker je bila rojena v Borovnici, so Italijani dovolili, da družina pride v Ljubljansko pokrajino. Zato se je partizanom zdel sumljiv in so ga likvidirali. Vičičevim zmagovalci tudi po letu 1945 niso dali miru. Zaplenili so jim hišo in zemljo, materi niso po očetu priznali nobene pokojnine, staremu očetu so pokojnino znižali.”

Nočni umori
Partizani so napade na dejanske, mnogokrat pa tudi namišljene sovražnike izvajali predvsem ponoči, ko jih je bilo težje izslediti. Eden najbolj znanih tovrstnih zločinov se je zgodil v Bevkah, kjer so ponoči umorili štiri člane družine Lichtenberg. Mati in ena izmed hčera sta bili mrtvi na licu mesta, oče in druga hčerka pa sta napad preživela in pozneje umrla v bolnišnici, kamor so ju z reševalnim vozilom odpeljali Italijani. Podobno usodo je doživel še en domačin iz Bevk, Janez Vehar, ki je na nenavaden način umrl 15. julija 1942. Kot navaja Hančič, je bil Vehar “znan po tem, da nikoli ni izbiral besed, ampak je vsakomur povedal resnico v obraz.” “Ko se je 15. julija pripeljal iz Ljubljane, je zavil v vaško gostilno in tam naletel na partizane, eden od njih je na dolgo govoril o skorajšnji zmagi nad Italijani. Vehar je nekaj časa poslušal, nato pa glasno povedal, da v to ne verjame, češ, kako boste vi, siromaki, premagali take armade. Bilo je že pozno, ko je končno zapustil gostilno. Da doma ne bi vznemirjal otrok, ki so že spali, je šel spat na hlev v seno. Otroci so bili navajeni, da je oče kdaj prespal na senu, toda sredi dopoldneva se jim je le zazdelo čudno, zakaj ne vstane. Našli so ga na pol zasutega v seno, v obraz je bil modrikast in na vratu je imel vidne znake davljenja. Govorilo se je, da se je Vehar s preveč odkritim govorjenjem v gostilni zameril partizanom, ki so šli za njim in ga umorili.”

Povzeto po nova24tv.si