V SDS odločno nasprotujejo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

V četrtek, 7. marca 2024, je v Državnem zboru potekala 17. redna seja Državnega zbora, na kateri so poslanci obravnavali Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

V nadaljevanju objavljamo stališče poslanske skupine SDS, ki ga je predstavila poslanka Alenka Jeraj.

“V PS SDS odločno nasprotujemo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je v zakonodajni postopek vložilo zahtevano število volivk in volivcev.

Zakon določa pogoje za zdravstveno pomoč pri prostovoljnem končanju življenja oz. samomoru brezupno bolnih ali neznosno trpečih posameznikov. Zakon odpira pomembna etična vprašanja za družbo, za tiste, ki bi take usmrtitve ljudi izvajali, predvsem pa, po izkušnjah iz drugih držav možnost zlorab.

Izr. prof dr. Sara Ahlin Doljak, odvetnica in bolnica z multiplo sklerozo se je na posvetu z naslovom Etični in medicinski vidiki evtanazije vprašala: »Kaj se je zgodilo z nami, da si ne pomagamo živeti, ampak umreti?«

Namesto kulture življenja, predlagatelji podpirajo kulturo smrti.

Predlog zakona govori o varovanju človekovega dostojanstva. Pred kom oz. čim? Po vseh mednarodnih konvencijah človeško življenje ne sme biti odvzeto. To je dosežek civilizacije, v kateri živimo, standard, ki smo ga dosegli od časov, ko človeško življenje ni bilo veliko vredno in so ljudje dnevno umirali. Žal je v nekaterih delih sveta še vedno podobno.

Kako naj se nekomu, ki se je odločil za poklic, v katerem bo skrbel za pacienta in spoštoval človeško življenje, naloži z Zakonom, da mora izvesti usmrtitev svojega pacienta? In to ne da bi se to uskladilo z zdravstvom in zdravniki, ki so v veliki večini proti zakonu in proti uvajanju evtanazije. Celo vodja vladnega strateškega sveta za zdravstvo, dr. Erik Brecelj je proti. Povedal je: »130.000 ljudi nima družinskega zdravnika, zdaj jim bomo ponujali evtanazijo? Če sem nesramen: dame, ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika. Kaj pa ljudje izven Ljubljane, ki ne morejo priti do zdravnika, ki nimajo vez, da bi prišli do tistega, kar plačujejo – mar kdo pomisli nanje? Jim bomo zdaj ponujali evtanazijo? Vidim pa to debato kot priložnost, da se začnemo pogovarjati o ureditvi paliativne medicine, kaj je treba storiti.« in še: »Kot zdravnik sem zavezan Kodeksu medicinske etike, nad katerim ni noben zakon; zgodovinski primeri pa nas lahko učijo, kaj se zgodi, če diktatorji sprejemajo zakone in ukazujejo zdravnikom početi sramotne stvari. Evtanazija je v nasprotju s kodeksom in sprejmejo lahko kakršen koli zakon, kodeksa ne bom kršil.« in še »Zaradi premalo kadra imamo težave še z zdravljenjem ljudi v bolnišnicah, zdaj pa nas bodo obremenjevali še s tem. Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.«

Zakon zahteva od zdravnikov, ki so varuhi življenja in katerih naloga je ohranjanje življenja in pomoč bolnikom, da sodelujejo pri tej usmrtitvi. Zdravniki leta študirajo za to, da skrbijo za bolnike in jih zdravijo, ne pa, da jim jemljejo življenje.

O tem govori Hipokratova prisega, po kateri zdravnik priseže, »da ne bo nikoli in nikdar nekomu skrajšal življenje«. To smo v Sloveniji vnesli tudi v Kodeks zdravniške etike, ki v svojem 29. členu navaja, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru« in da bo absolutno spoštoval človeško življenje.

Zaradi navedenega praktično vse zdravniške organizacije nasprotujejo predlogu zakonu. Oglasila se je Zdravniška zbornica Slovenije,

Zakon navaja neznosnost trpljenja, kar vemo, da je lahko zelo subjektivno in se razlikuje od posameznika do posameznika. Na stopnjo trpljenja vpliva veliko dejavnikov in po izkušnjah iz držav, ki podoben zakon oz. zakonsko ureditev pomoči pri končanju življenja že imajo, je lahko svobodna odločitev za prekinitev življenja le navidezna. Pred časom je bil v Sloveniji na obisku Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, ki je predstavil kaj se je zgodilo po uveljavitvi podobnega zakona v Kanadi.

Evtanazija in samomor s pomočjo sta sprva v Kanadi veljala le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni. V samo petih letih pa je evtanazija postala na voljo vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo in celo revnim ter brezdomcem, ki se počutijo, da so breme družbi. Utilitaristična bioetika je spodkopala vrednost človeškega življenja in odprla pot relativizmu. V Kanadi se je po sprejetju zakona o evtanaziji medicina spremenila. Evtanazija je tako postala eden izmed načinov možnega zdravljenja, ki ga zdravnik ponudi bolniku.

Kanada je leta 2016 legalizirala evtanazijo, sprva namenjeno starejšim z neozdravljivo boleznijo. Leta 2021 so zakon razširili na duševne bolezni, bolnike v končnem stadiju bolezni in bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji. Razpravljajo o razširitvi evtanazije na mladoletne in novorojenčke. Večina ljudi ne zaprosi za evtanazijo zaradi bolečine, temveč zaradi osamljenosti, obupa, nesmisla in nevrednosti življenja ter revščine. Kanadska zakonodaja na tem področju predstavlja veliko grožnjo invalidom.

Od leta 2016 se je število medicinskih zastrupitev v Kanadi vsako leto povečalo za 30 odstotkov, kar je 6,6 odstotka vseh smrti v provinci Quebec. V sedmih letih je bilo evtanaziranih več kot 60 tisoč ljudi. Alex Schadenberg opozarja, da so s sprejetjem evtanazije prestopili rdečo črto, ki varuje človeka. Meni, da je pri evtanaziji vedno v igri denar, saj je zdravljenje ostarelih drago, evtanazija pa cenejša. Kanada je leto dni po uveljavitvi zakona poročala o 140 milijonih kanadskih dolarjev prihrankov.

V Ustavi RS v 17. členu je zapisano: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« V Sloveniji evtanazija kaznivo dejanje uboja po 115. členu ali umora (na zahrbten način) po 116. členu kazenskega zakonika. Prav tako je tudi pomoč pri samomoru v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu kazenskega zakonika.

Za nas je človeško življenje nedotakljivo, od spočetja do smrti, kot je zapisano tudi v mnogih aktih in deklaracijah EU.

V Spominčici, Slovenskem združenje za pomoč pri demenci opozarjajo: »V zvezi z duševnimi boleznimi zakon v členu 6/2 izključuje možnost pomoči pri samomoru ali usmrtitve v primerih »neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje«, v členu 22/3 pa med razloge, ki so privedli do usmrtitve bolnika, navaja »bolezensko stanje ali drugo stanje oziroma nepovratno zmanjševanje telesne ali duševne zmogljivosti…« Spominčica ocenjuje, da Zakon v predlagani obliki med razlogi, ki omogočajo usmrtitve duševnih bolnikov, ne izključuje možnosti samomora s pomočjo ali evtanazije bolnikov z demenco, ki je kronična, neozdravljiva, nevropsihiatrična bolezen z napredujočim nepovratnim zmanjševanjem duševnih zmogljivosti. Zgodilo se bo to, kar se je zgodilo v Kanadi.

Predlagatelji tudi vse stroške postopka nalagajo zdravstveni blagajni. Zakaj? V Avstriji npr. si tisti, ki hoče končati življenje kupi pripravek v lekarni in to plača sam. zakaj bi morali to plačevati iz zdravstvene blagajne, saj ne gre za zdravljenje.

Na mestu so tudi opozorila, da je v zakonu veliko stvari nedorečenih in prepuščenih komisiji in tistim, ki bodo vključeni v postopke. Precej bolj odprto in širše zastavljeno, kot je v nekaterih drugih državah, zaradi česar nas še bolj skrbi, da bo prihajalo do zlorab in prisile. Meša se tudi evtanazija, ko nekdo drug vbrizga strup in pomoč pri samomoru, ko si tisti, ki to želi, sam vnese smrtonosno učinkovino.

Slovenija mora okrepiti paliativno oskrbo, ki zagotavlja smrt brez bolečin in s podporo okolja, svojcev ter do zaključka življenja človeka dostojno življenje. Poskrbeti moramo za ljudi, jim lajšati trpljenje, ne pa jih umoriti. Podobno kot v državah, ki so že uvedle podobno prakso bo tudi v Sloveniji, v primeru, da bi bil zakon sprejet, a upam, da ne bo, prihajalo do pritiskov na starejše s telesnimi ali socialnimi težavami. Že predlagatelji v uvodu v zakon zapišejo, koliko stane človek oz. paliativna oskrba za en mesec in poudarijo, da se zdravstveni stroški v zadnjem letu življenja v primerjavi s stroški prejšnjega življenjskega obdobja povečajo za več desetkrat. In?

Dr. Brecelj je povedal: »Ljudi ni strah smrti, strah jih je umiranja, trpljenja, da bodo ostali sami in ne bo nihče skrbel zanje. Zagotoviti moramo, da vedo, da jim bo nekdo pomagal, če bodo težave. Pravi tudi: »Ne upam si ljudem, ki odhajajo od mene in se zavedajo, da pred sabo nimajo dolgega življenja, ponujati evtanazije – ni govora!«

V PS SDS smo ravno zaradi navedenega v parlamentarni postopek vložili Zakon o paliativni in hospic oskrbi, ki ponuja rešitev za naštete probleme. Vsako leto namenimo iz blagajne ZZZS za paliativno oskrbo in paliativne time, ki jih imamo 8, potrebovali bi jih pa 20, dobrih 16 mio eur, realiziramo pa le polovico. Npr. v letu 2022 le 7,2 mio eur. Podobno, le 50% realizacija je bila tudi v letu 2023.

Torej je še veliko možnosti in očitno tudi sredstev, da po zgledu npr. paliativnega tima z Onkološkega inštituta in drugih, to prenesemo še na ostale dele Slovenije.

In o tem bi se morali danes pogovarjati, ne pa o tem, kako se bomo znebili bolnih, starih in obnemoglih. Pomagajmo jim, da bodo zadnja mesece in tedne življenja preživeli dostojno, s hvaležnostjo za vse, kar so v svojem življenju naredili.

Ker smo za življenje!

V poslanski skupini SDS bomo glasovali PROTI zakonu.”