Premier Janša v nagovoru v predsedniški palači

Predsednik vlade Janez Janša se je danes v Predsedniški palači v Ljubljani udeležil srečanja najvišjih predstavnikov treh vej oblasti na temo »Načelo delitve oblasti – (samo)omejevanje, vzajemni nadzor in medsebojno sodelovanje«.
Srečanje, ki ga je priredil predsednik republike Borut Pahor, je bilo namenjeno pogovoru o tem, kje je prostor medsebojnega sodelovanja in nadzora posameznih vej oblasti, izhajajoč iz njihove ustavno opredeljene vloge in s poudarkom na nujnosti spoštljivega in konstruktivnega dialoga.V nadaljevanju objavljamo celoten uvodni nagovor predsednika vlade Janeza Janše na današnjem srečanju. Nagovor ni avtoriziran.Spoštovani,

Hvala lepa, gospoda predsednik, hvala za organizacijo tega srečanja. Sice rmi ni bilo čisto jasno o čem naj bi tekla beseda, razen o iskanju nekih formalnih odgovorov na nekatere zagate, ki so se pojavile, a sedaj vidim iz seznama vabljenih, da gre predvsem za vprašanje sodne oziroma pravosodne veje oblasti, ki tukaj prevladuje, izvršilne je bolj malo, zakonodajne še manj. Razumem, da se sedaj pogovarjamo o tem.

Za razliko od vseh ostalih tu prisotnih lahko ta problem osvetlim tudi z druge strani. Tudi po zaslugi nekaterih, ki sedijo za to mizo. Začel bom pred 32 leti. Takrat so mi v celico, v samico vojaškega sodišča na Metelkovi po enem tednu gladovne stavke prinesli zakon o kazenskem postopku in oba kazenska zakonika takratne SFRJ in SRS. Ko sem prebral uvod k enemu od teh zakonov, mislim, da je bil kazenski zakonik SRS,  torej Socialistične republike Slovenije, ni pa bilo dosti drugače v uvodu zveznega kazenskega zakonika, je tam pisalo: “Sodni sistem je orodje avantgarde, se pravi komunistične partije, za uresničevanje njenega programa, kazensko pravo pa je orodje za uničevanje razrednega sovražnika.” Ni to pisalo v štirih stavkih, to je pisalo na par straneh, a to je bilo bistvo.

Torej pred 32 leti smo imeli nek sodni sistem in kazensko pravo, ki je bilo formalno opredeljeno kot orodje za uničevanje razrednega sovražnika. Gospod Florjančič temu pravi, da so se dogajale tudi sodne zmote. Mislim, da je ravno v tem diametralno različnem pogledu na to, kaj je sodna zmota, tudi bistvo problema o katerem govorimo.

Obe spremni besedi k obema kazenskima zakonika je napisal ugledni profesor kazenskega prava, ki je še danes profesor emeritus na ljubljanski Pravni fakulteti in ki je imel tudi glavno besedo pri vzpostavljanju marsičesa. Zanimivo pa je, da je pol leta po tistem, ko sem bral te njegove besede, takratna socialistična zveza ravno njega imenovala za predsednika Sveta za varstvo človekovih pravic. Človeka, ki je zapisal v uvod kazenskega zakona, da je kazensko pravo orodje za uničevanje razrednega sovražnika. To ni pisalo samo v uvodu, ampak  se je to dogajalo. Na stotine ljudi se je obsodilo na smrt in usmrtilo. Pod to formulo se jih je zaprlo, uničilo njihova življenja, družine, kariere, pregnalo po svetu. Gospod Florjančič, to niso bile sodne zmote – to je bil sistem za uničevanje ljudi.

Po zaslugi vsega tistega, kar se je dogajalo izven celice na Metelkovi, Slovenija prišla do večstrankarskih volitev, sprejeli smo novo ustavo, še prej se osamosvojili, in v novi ustavi piše vse to, kar ste nekateri citirali. Treba je priznati, da je v tistih prvih letih slovensko ustavno sodišče naredilo veliko za to, da se je tako teoretično kot de iure razformiral ta pogled na vlogo kazenskega prava in sodstva v enopartijskem režimu, da je popravilo veliko krivic, ki so bile narejene posamičnim skupinam in konkretnim posameznikom, seveda tistim, ki so preživeli.

Tudi Vrhovno sodišče je v tistih prvih letih, devetdesetih letih, naredilo veliko v obe smeri. Razglasilo je nekdanjo tajno politično policijo za zločinsko organizacijo in to zelo dobro utemeljilo, razveljavilo vrsto političnih procesov, ne vseh, nekateri so se mleli dolgo in kazalo je, da Slovenija postaja normalna država, z normalnim sodstvom z de facto upoštevanjem ločenosti vej oblasti, z de facto izpolnjevanimi kobenhavnskimi kriteriji za vstop v EU in da se stvari normalizirajo.

Toda.

Po tem so se začela odkrivati množična morišča. Doslej se jih je v Sloveniji odkrilo preko 700 z neposrednimi dokazi, da je bilo ne med vojno, ampak po vojni pobitih na deset-tisoče ljudi. Trenutno je na uradnem seznamu pristojne komisije mislim da preko 670 odkritih množičnih morišč, slovensko sodstvo in tožilstvo pa ni procesiralo niti enega za zločine, ki ne zastarajo niti po mednarodnem pravu niti po slovenski zakonodaji.

Nekdanja Služba družbenega knjigovodstva je v tem istem času vložila preko 700 ovadb za divje lastninjenje, pokradeno je bilo najmanj ľ slovenske državne ekonomije, slovensko tožilstvo in sodstvo ni spravilo za zapahe nikogar, še tisti, ki je bil, je bil pomiloščen od predsednika države.

Tam nekje na polovici tega takoimenovanega tranzicijskega časa so se stvari obrnile v nasprotno smer.

Leta 1994 je bil sprejet nov zakon o sodniški službi, v ta zakon je prišel na predlog dr. Jožeta  Pučnika tudi takoimenovani Pučnikov amandma in v zakonu še vedno piše, da tisti, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice pri opravljanju svoje sodne funkcije, ne morejo biti imenovani v trajni mandat. Mislim, da  je Sodni svet samo v enem primeru ta zakon upošteval, pri vseh drugih pa zapisal, da ne razpolaga z informacijami, da bi kandidati, ki jih predlagajo v trajni mandat, kršili ta člen zakona, čeprav so bile sodbe ali obtožnice, ki so dokazovale nasprotno javno objavljene, napisane so bile knjige o tem, posneti dokumentarci, a Sodni svet o tem ni vedel nič.

Zaupanje v sodno vejo oblasti je drastično padlo. Tisto, kar je ključno za oceno zaupanja, je pri voljenih politikih, zaupanje ljudi, ki ga izrazijo na volitvah, pri sodni veji oblasti se to meri z drugimi vatli, ampak videli smo veliko teh raziskav, tudi evropskih, po katerih je zaupanje v sodno vejo oblasti v Sloveniji eno najnižjih v Evropi, in to po tem, ko smo že vstopili v Evropsko unijo.

Ko smo se pogajali za vstop v Evropsko unijo, smo prosili za pomoč kasnejše partnerje, v pomoč Sloveniji je bil takrat dodeljen nemški vrhovni sodnik Dukoff, ki je izdelal kakšnih 20 – 25 priporočil, kaj bi morala Slovenija narediti za to, da bo slovenski sodni sistem nekje na ravni evropskega povprečja oziroma kaj je treba narediti, da bo slovenski sodni sistem prišel na to raven. Kasnejši minister za pravosodje gospod Zalar je ta priporočila označil za nepotrebno pridiganje z nekega evropskega piedestala, ki ne razume situacije v Sloveniji.
Če danes preberete tista priporočila, vidite, da je danes natančno to tisto, kar manjka in zaradi česar verjetno danes tukaj sedimo. Ampak mi tega nismo naredili. Potem, ko smo prišli v Evropsko unijo, pa je popustila neka bojazen pred tem, da bo še kdo komu gledal pod prste in stvari so se namesto, da bi se drastično popravile, drastično poslabšale.

Res je, kot je rekel gospod Florjančič tukaj, tako kot tudi ostale veje oblasti, tudi sodstvo bremeni birokratska navlaka, predpisi, ki so protislovni, in zanje sodstvo samo ni krivo, jih je sprejemala zakonodajna veja oblasti na predlog izvršilne, ampak doslej sem bil izvoljen v vse sestave slovenskega parlamenta in sem večinoma tudi tam sedel, razen, kadar se mi je protiustavno jemal mandat in ne spomnim se veliko protestov sodne veje oblasti ali tožilstva takrat, ko so se dodatne obremenitve in ko se je dodatna birokratska navlaka sprejemala. Takrat nismo slišali nobenih besed o napadih na sodstvo in podobno, torej neka sokrivda je, ni pa primarna. Ampak ta birokratska navlaka je naš splošen problem, imamo največ predpisov na glavo prebivalca na svetu in to ni samo tisto, kar bi bremenilo samo izrecno sodstvo.

V času, ko se je Slovenija vzpostavljala kot samostojna in formalno demokratična država, smo vsi verjeli, da bo glede na to,da se sodi v imenu ljudstva, to ljudstvo imelo možnost spremljati to sojenje, potem pa smo naenkrat in to po vstopu v Evropsko unijo prišli v situacijo, ko je bilo prepovedano celo slikati sodnika na razpravi in smo isti dan gledali, kako so v Zagrebu obsodili visokega funkcionarja in sodnico, ki jo to sodbo javno brala, pri nas pa je bilo to prepovedano oziroma s sodnim redom onemogočeno. Potem je prišlo do spremembe, ki pa se samo delno izvaja.

Zadnji napredek v narekovajih k tej javnosti je še nedostopnost pravnomočnih sodb, ki se omejuje. Se pravi, gremo v popolnoma nasprotno smer od tega, kar je potrebno storiti za to, da bi sodna veja oblasti imela zaupanje  javnosti. Tega zaupanja ni mogoče ustvariti s tem, ko se govori o pretiranih kritikah in napadih na sodstvo. Če so veje oblasti med seboj ločene, potem verjetno ni prepovedno izrekati kako kritiko, sicer ne vem, kako lahko sploh govorimo o demokraciji. Nekaj časa smo celo poslušali, da je treba vse, kar naredi sodstvo spoštovati, ne da je treba upoštevati, ampak spoštovati, kar je to vejo oblasti postavljalo nekje nad papeža, na piedestal popolne nezmotljivosti in nedotakljivosti.

Tudi danes je spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča uporabil to besedo, češ da gre za napade na sodstvo.

Opozoril bi na to, da ko je v bivši državi takratna JLA začela odgovarjati na vsako kritiko, da gre za napade, za protiustavno ravnanje, za sovražni govori, je trajalo samo še tri leta, da je ta institucija razpadla, prej pa smo vsi še doživljali velike tragedije.

Ugled si je treba zaslužiti. V Sloveniji politika nima visokega ugleda, ampak je to manjši problem, ker so volitve na redne termine in imajo ljudje možnost, da če se zmotijo, naslednjič to zmoto popravijo, ali pa, pač politika stranke, državnega zbora, vlade, državnega sveta je na prepihu. Sodniki pa imate trajen mandat. To, da je trajen mandat podelil Državni zbor, v mnogih konkretnih primerih nič ne pove, ker so bili predlogi dani s strani Sodnega sveta v nasprotju z zakonom. To je možno dokazati in je bilo dokazano. Torej tu imamo kot država velik problem.

Moram reči, da je zelo težko iz človeškega vidika poslušati, kako so nekateri prizadeti, ker so kritizirani, po drugi strani pa zaradi vaših sodnih zmot, gospod Florjančič,  ljudje umirajo, imajo uničene družine, kariere, življenje, in to ne v SFRJ, ampak v samostojni demokratični Republiki Sloveniji, kjer imamo polna usta človekovih pravic.

Ko sem bil nazadnje v zaporu, kamor ste me tudi vi poslali s sodbo na Vrhovnem sodišču, sem srečal človeka, ki je bil za kaznivo dejanje, za katerega v zakonu piše, da je možna kazen do 3 let, obsojen na 3 leta in pol. Pa je šla ta sodba čez prvo stopnjo, čez Višje sodišče in čez Vrhovno sodišče. Človek ni imel denarja, da bi se pritožil na Evropsko sodišče, kjer bi sodba padla. Lahko naštejem še polno takšnih takoimenovanih sodnih zmot.

Imate primer, ki je še vedno v teku in se ga naj ne bi smelo komentirati, ampak jaz ga bom, ker je formalno zastaral pred nekaj dnevi. Iz dveh vzporednih sodnih procesov je bilo vsakemu laiku jasno, kdo je zelo verjetno morilec gospoda Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, ampak sodnik, ki je na to opozoril, je v disciplinskem postopku in ne vem, kaj vse se še z njim dogaja. Če je to visok standard slovenskega sodstva, se nas bog usmili. Nobeno takšno ali drugačno poročilo Evropske komisije ali pa kogarkoli, ne more tega zakriti, ker je to pač očitno.

Tukaj so pripombe, da je Državni zbor  v par primerih zavrnil kandidate. Sodni svet je v par primerih predlagal za sodnika Vrhovnega sodišča kandidata, ki nima enega samega dneva sodne prakse. Vi bi poslali nekoga vozit brzovlak, ki ni niti eno uro vodil vlaka in je strašen škandal, ker so poslanci to zavrnili in naj bi ga še enkrat celo predlagali.

Obstaja nek rek, ki ga je verjetno kdo drug že prej izrekel, pripisuje  se ga Thomasu Jeffersonu, ki se glasi: “Ko krivica postane zakon, je upor dolžnost.” Ta citat se zlorablja vsak petek na ljubljanskih ulicah. Ampak tam protestirajo tisti, ki branijo svoje privilegije.

Če vi sami v sodstvu ne boste sposobni neke resne refleksije situacije in reforme in samo-korekcije, ker politika tega verjetno ni sposobna, potem bodo protestirali tisti, ki jim uničujete življenja. To bodo drugačni protesti. Videli smo jih nedavno v eni od naših partnerskih držav, članic EU. Slovenski mediji veliko pišejo o Madžarski, Poljski, pa o sodstvu tam, zelo malo pa o Slovaški.

Slovaški parlament ima v tem trenutku na klopeh poseben zakon, ki spreminja nekaj več kot 20 predpisov s področja sodstva in pravosodja in dela tisto, kar moramo tudi mi narediti oziroma mora biti sodstvo tisto, ki bo dalo to pobudo.

Na Slovaškem je prišlo do množičnih demonstracij, do aretacij sodnikov, mislim, da jih je trenutno v zaporu preko 30, in mislim da jih bo v naslednjih tednih še dvakrat toliko, ker je stvar šla predaleč. In to je država, ki je članica Evropske unije. Lahko navedem tudi podrobnosti, ker smo zakon pogledali, a mislim, da se v Sloveniji lahko izognemu temu in da sodstvo samo  preuči situacijo, samokritično pogleda, kje so problemi, prizna tiste, ki so neizogibni. Če je nekdo gol, se slej kot prej izkaže, da je gol, lahko se še prej tako hvali, kako je obleka krasna, samo na neki točki se tega ne da več prikrivati, kajti sicer ob več kot navijaški podpori tem, kot vi pravite, sodnim zmotam s strani mainstream medijem v Sloveniji, ugled sodstva ne bi bil med najnižjimi v Evropski uniji. Če bi šlo samo za videz. Torej ne gre za videz.

Moj predlog je, da se naredi dvoje.

Prvič, da se sodstvo odpre, da ljudje vidijo, kako se sodi, ker po tem, ne bodo ne tisti sodniki ne tisti tožilci, ki so dokazano zamočili stvari, ali pa napačno, po krivem tožili in sodili, napredovali, ker sedaj je to formula.

Če bi bilo nekaj odmevnih procesov neposredno prenašanih, ne bi bilo 50 obravnav, ampak mogoče samo tri. Če ste tako prepričani, kako se dela prav, kako se dela po ustavi, po zakonih, po kriterijih, potem ne vem, zakaj tak odpor proti temu, da se sodne obravnave prenašajo. Smo v 21. stoletju, internet obstaja. Naredimo eno leto poskusnega obdobja in bomo videli, kdo ima prav. V Sloveniji se še vedno sodi v imenu ljudstva, ljudstvu pa se ne dovoli vpogleda v to, kako se sodi, ne v konkretne postopke, ampak nasploh.

Nekateri takoimenovani strokovnjaki so polni kritik držav, ki naj bi bile slabše od nas, a v večini teh držav je sodna veja oblasti bolj odprta do ljudstva in ljudje lahko normalno spremljajo, kaj se dogaja.

In na podlagi tega zelo težko potem nekdo, ki ima največ razveljavljenih sodb s strani Evropskega sodišča za človekove pravice, najbolj napreduje.

To je prvi predlog.

Drugi predlog je, da resno preučite ta omnibus slovaški zakon in da ga sodstvo, Sodni svet ali pa sodna veja oblasti sama, v sodelovanju s tožilstvom, za katerega se v Sloveniji ne ve, ali je sodna ali izvršila veja, predlaga. Na ta način se bomo izognili političnim debatam, prestižnim vprašanjem in mislim, da bomo potem vsi zelo srečni, ker bodo ti principi, ki ste jih prej citirali iz ustave, zaživeli v praksi, zaenkrat pa so to samo mrtva črka na papirju v večini primerov.

Uredništvo