Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo v slovenskih šolah: vse več diagnoz, vse več skrbi

V slovenskih šolah se v zadnjih letih hitro povečuje število otrok z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo.
Gre za eno najpogosteje prepoznanih razvojnih motenj pri otrocih, ki pa zaradi sprememb v načinu življenja in šolskega sistema postaja zaskrbljujoče pogosta.
Strokovnjaki opozarjajo, da šole in starši pogosto ostajajo brez zadostne podpore, medtem ko otroci tvegajo izključevanje in nerazumevanje.

🔹 Kaj je ADHD?

ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) je nevrološka razvojna motnja, ki vpliva na sposobnost osredotočanja, samokontrole in obvladovanja impulzov.
Pogosto se pojavi že v zgodnjem otroštvu, vendar lahko traja tudi v odraslo dobo.
Za otroke z ADHD je značilno, da težko mirujejo, se hitro zamotijo in imajo težave z organizacijo, kljub temu pa so pogosto izjemno ustvarjalni in energični.

Po podatkih Zdravstvenega doma Ljubljana in NIJZ se ocenjuje, da ima ADHD med 5 in 10 odstotkov slovenskih otrok, kar pomeni med 10.000 in 20.000 osnovnošolcev.
Motnja ni povezana s slabo vzgojo ali lenobo – gre za biološko pogojeno delovanje možganov.

🔹 Porast odločb in diagnoz

Statistika kaže jasen trend: število otrok s posebnimi potrebami, kamor spadajo tudi otroci z ADHD, se je v zadnjih letih močno povečalo.

Leto Število otrok z odločbo o usmerjanju Vir
2021 9.301 Info360.si
2022 10.055 Info360.si
2023 približno 11.000 Info360.si
2024 več kot 12.000 (ocena) Delo.si

Delež učencev s posebnimi potrebami se je v desetih letih skoraj podvojil – s 5,9 % v šolskem letu 2015/16 na 8,4 % v letu 2023/24
(gov.si – MIZŠ, statistike o otrocih s posebnimi potrebami).

Med najpogostejšimi diagnozami, ki vodijo do odločbe, so specifične učne težave, govorno-jezikovne motnje in ADHD.

🔹 Zakaj številke rastejo?

  • Boljša diagnostika in večja ozaveščenost staršev ter učiteljev;

  • Spremenjen življenjski slog otrok – več sedenja, manj gibanja, več uporabe ekranov;

  • Stres in hitrejši tempo življenja, ki vpliva na koncentracijo in vedenje;

  • Spremembe v zakonodaji, ki omogočajo več vrst prilagoditev in dodatne pomoči;

  • Pritisk šol in staršev, ki včasih iščejo odločbo kot edino možnost za pridobitev dodatne strokovne pomoči.

Psihologinja dr. Maja Kovač opozarja, da “vsaka odločba ne pomeni zlorabe sistema, a dejstvo je, da postajajo kriteriji mehkejši – meja med otrokom z resno motnjo in otrokom, ki preprosto potrebuje več strukture, je vse bolj zabrisana.”

🔹 ADHD v šoli: izziv za vse

Otroci z ADHD pogosto:

  • težko sledijo navodilom in dokončajo naloge,

  • motijo pouk ali prekinjajo vrstnike,

  • pozabljajo šolske potrebščine in domače naloge,

  • hitro izgubijo motivacijo,

  • čustveno burno reagirajo na neuspeh.

V šoli potrebujejo jasno strukturo, rutino, manj motilcev in učitelje, ki razumejo, da za “nemirom” pogosto stoji nevrološka razlika, ne slaba volja.

Po podatkih Dela iz leta 2024 je večina šol preobremenjena:

“Svetovalne službe so podhranjene, otroci z odločbami čakajo mesece, včasih celo leto, da prejmejo pomoč, ki jim formalno pripada.”
(Delo.si, april 2024

Porast odločb je po mnenju nekaterih ogledalo družbe.
Otroci so vse bolj obremenjeni, izpostavljeni dražljajem in pritiskom, hkrati pa imajo manj priložnosti za gibanje, sprostitev in spontano igro.

“Ne gre za to, da bi bilo več ‘pokvarjenih’ otrok,” pravi specialna pedagoginja Nina Šušterič. “Gre za to, da sistem od otrok zahteva več, kot jih njihova razvojna stopnja zmore. ADHD ni epidemija – epidemija je stres.”

🔹 Kaj lahko pomaga

Zdravljenje ADHD temelji na kombinaciji:

  • vedenjske terapije,

  • farmakološkega zdravljenja (kadar je potrebno),

  • specialno-pedagoške pomoči v šoli,

  • psihološke podpore staršem in učiteljem.

Prilagoditve, kot so daljši čas za preverjanje znanja, manj motilcev in individualiziran pristop, dokazano izboljšujejo učni uspeh in samopodobo otrok.

ADHD ni modna diagnoza, temveč resnična razvojna motnja, ki zahteva razumevanje in strokovno podporo.
Zaskrbljujoče pa je, da šolski sistem v Sloveniji še vedno ne nudi dovolj kadra in sredstev, da bi otrokom s takšnimi težavami učinkovito pomagal.

Če želimo preprečiti, da bodo otroci z ADHD še naprej spregledani ali napačno označeni, moramo kot družba vložiti več v zgodnje prepoznavanje, ustrezno pomoč in izobraževanje učiteljev.

“Vsak otrok z ADHD ima potencial – vprašanje je le, ali mu bomo pomagali, da ga razvije, ali ga bomo zaradi nereda utišali.”
— dr. Maja Kovač, šolska psihologinja

Viri:

Uredništvo Notranjska

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA