Francija je bila okupirana. Hrane je primanjkovalo. Ljudje so se morali za preživetje potruditi;  kakor so vedeli in znali. Nekatere ženske so imele otroke, ki jih je bilo treba nahraniti. In potem je prišla osvoboditev.

Namesto resnega obračuna z lastno preteklostjo je Francija potrebovala krivce. Hitro. Vidno. Javnosti razumljivo. In najlažje jih je bilo najti med tistimi, ki niso imeli moči, vpliva ali zaščite. Ta grešni kozel so v Franciji po vojni postale ženske, pri nas pa moški, ženske in otroci, ki so jih obdolžili kar tako – na prvi pogled. Rovi so polni posmrtnih ostankov, nihče pa še danes ne odgovarja.

Kaj se je zgodilo v Franciji – takoj po vojni?

Po osvoboditvi so po francoskih mestih in vaseh potekali prizori, ki so danes težko gledljivi. Ženskam, obtoženim sodelovanja z Nemci, so javno strigli lase, jih poniževali na trgih, jih razkazovali množicam. Spektakel. Kazaški ritual. Kolektivno izživljanje, preoblečeno v pravičnost. Zdelo se je, kot da vojne še ni konec. Poznano?

Medtem pa so podjetniki, bankirji, visoki uradniki in politiki, ki so dejansko omogočali delovanje nacističnega sistema, večinoma ostali nedotaknjeni. Njihova podjetja so preživela. Njihovo premoženje je ostalo. Njihov ugled se je sčasoma popravil. Država jih je potrebovala. In jim je odpustila.

Kaznovani so bili tisti, ki so morali preživeti. Zaščiteni pa so postali tisti, ki so imeli od vojne koristi. To ni bila pravica. To je bilo gledališče. Ritual očiščevanja, ki je omogočil narodu, da si reče: “Zdaj smo poravnali račune,” brez da bi se resno soočil z lastnim sodelovanjem in sistemsko odgovornostjo.

Zgodba povojne Francije ni samo zgodba o osvoboditvi, ampak tudi o selektivnem spominu. O tem, kako družbe raje kaznujejo šibke, ker je to lažje, kot pa da bi razkrile neprijetno resnico o lastnih institucijah.

Vse bolj se zdi, da povojna obračunavanja doletijo nedolžne zato, ker tisti na oblasti ne preklopijo miselnosti – da vojne še ni povsem konec. Travme pa morajo izživljati nad nekom; najlažje tarče so seveda najbolj občutljivi člani družbe; ženske, otroci in mladi.

 

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA