Samostojnost kot ideal brez temeljev – brez razvite infrastrukture in gospodarske moči ostaja neodvisnost Grenlandije nevarna iluzija.
Razprava o prihodnosti Grenlandije se pogosto predstavlja kot vprašanje izbire: ostati pod okriljem Danske, se približati Združenim državam Amerike ali stopiti na pot popolne samostojnosti. V resnici pa imajo Inuiti pri teh možnostih bistveno manj svobode, kot se zdi na prvi pogled. Njihov položaj ni rezultat enakopravnega odločanja, temveč posledica zgodovine kolonializma, gospodarske odvisnosti in sodobnih geopolitičnih interesov, ki Grenlandijo obravnavajo predvsem kot strateško ozemlje.
Danska se v uradnem diskurzu predstavlja kot zaščitnica stabilnosti in blaginje Grenlandije. Finančna podpora iz Københavna omogoča delovanje javnih storitev, šolstva in zdravstva ter prispeva k relativno visoki ravni socialne varnosti. Vendar ima ta pomoč svojo ceno. Grenlandija ostaja omejena pri ključnih političnih odločitvah, zlasti na področju zunanje politike in obrambe, kar pomeni, da Inuiti nimajo popolnega nadzora nad lastno prihodnostjo. Kritiki opozarjajo, da Danska s tem ohranja sodobno obliko kolonialnega razmerja, kjer je formalna avtonomija nadomestek za dejansko moč.
Poleg politične odvisnosti ostaja Grenlandija tudi infrastrukturno šibko razvita. Med naselji ni cestnih povezav, promet je drag in omejen na letalske ter ladijske poti, številne skupnosti pa so še vedno slabo povezane z digitalnim omrežjem. Dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in osnovne oskrbe je v oddaljenih krajih omejen, kar poglablja socialne razlike. Ta razvitost ni samo posledica naravnih razmer , temveč tudi dolgoletnega pomanjkanja vlaganj v lokalno infrastrukturo, ki bi omogočila dolgoročen in samostojen razvoj.
Na drugi strani stoji Amerika, ki Grenlandije ne vidi kot skupnosti ljudi, temveč kot strateški prostor. Ameriški interes temelji na vojaški prisotnosti, nadzoru Arktike in dostopu do naravnih virov. Ameriška infrastruktura, kjer obstaja, služi predvsem vojaškim in strateškim ciljem, ne pa razvoju lokalnih skupnosti. Inuiti v teh načrtih niso obravnavani kot partnerji, temveč kot postranska okoliščina, kar bi ob večjem ameriškem vplivu lahko še poglobilo neenakosti in socialno problematiko.
Vprašanje samostojnosti se zato zdi hkrati privlačno in zastrašujoče. Za mnoge Inuite je neodvisnost simbol dostojanstva in konca kolonialne zgodovine, vendar realne možnosti ostajajo omejene. Grenlandija ima majhno prebivalstvo, omejeno infrastrukturo in gospodarstvo, ki je še vedno močno odvisno od ribištva in danske finančne pomoči. Brez celovite gospodarske strategije in velikih vlaganj bi lahko hitra osamosvojitev pomenila padec življenjskega standarda in novo obliko odvisnosti, bodisi od tujih držav bodisi od multinacionalnih korporacij.
Ključno vprašanje zato ni, ali lahko Inuiti izbirajo med Dansko, Ameriko ali neodvisnostjo, temveč ali imajo sploh možnost izbire pod lastnimi pogoji. Slaba razvitost in pomanjkljiva infrastruktura nista le tehnični težavi, temveč politični posledici zgodovinskih odločitev, ki so Grenlandijo ohranjale v odvisnem položaju. Neodvisnost brez ekonomske in infrastrukturne suverenosti ni prava neodvisnost, prav tako pa partnerstvo brez enakopravnosti ni resnično partnerstvo.
Prihodnost Inuitov bo zato odvisna od tega, ali bodo uspeli okrepiti lastne institucije, izboljšati infrastrukturo in zagotoviti razvoj, ki bo služil ljudem, ne zgolj interesom velikih sil. Dokler bodo o Grenlandiji odločali predvsem drugi – v Københavnu, Washingtonu ali korporativnih središčih – bo izbira Inuitov omejena. Grenlandija tako ostaja ujeta med velikimi silami, Inuiti pa pred najtežjim vprašanjem: kako iz neenakih izhodišč ustvariti resnično samostojno prihodnost.
Uredništvo Notranjska
