Dvig minimalne plače je bil javnosti predstavljen kot zmaga socialne pravičnosti. Več denarja za najnižje plačane, več dostojanstva za delavce, manj revščine. A ekonomija je manj romantična od političnih sloganov. Ko se dvigne minimalna plača, se skoraj nikoli ne dvigne samo plača – dvigne se tudi cena vsakdanjega življenja.
Najhitrejše in najbolj vidne bodo podražitve tam, kjer je strošek dela ključni del poslovanja. Gostinstvo, frizerske storitve, pekarne, dostava hrane, čistilni servisi, varovanje in trgovina na drobno so panoge, kjer minimalna plača ni izjema, ampak pravilo. Ko se strošek zaposlenega poveča, ima podjetnik le tri možnosti: dvigniti cene, zmanjšati obseg storitev ali znižati število zaposlenih.
V praksi se zgodi prvo. Kava postane dražja, malica se podraži, prevoz in dostava nista več “simbolični”. Kar je bilo včasih nekaj evrov, postane nova normalnost z višjo ceno — in potrošnik plača razliko.
Ekonomisti opozarjajo še na verižni učinek. Dražji delavci v transportu pomenijo dražji prevoz blaga. Dražji prevoz pomeni višje nabavne cene za trgovce. Ti pa strošek znova prevalijo naprej. Tako se dvig minimalne plače prelije tudi v cene hrane, osnovnih izdelkov in storitev, ki z minimalno plačo na prvi pogled nimajo nobene zveze.
Posebej problematičen je položaj mikro in malih podjetij, ki nimajo finančnih rezerv velikih sistemov. Za marsikatero družinsko podjetje pomeni višja minimalna plača bistveno večjo obremenitev kot za velike korporacije. Posledica? Manj zaposlovanja, več dela “na robu”, več pritiska na zaposlene in več zapiranja tiho, brez naslovnic.
Strokovnjaki hkrati opozarjajo na tiho inflacijo. Če plače rastejo hitreje kot produktivnost, gospodarstvo ne ustvari več vrednosti — samo dražje jo zaračuna. Realna kupna moč se tako lahko hitro izniči: delavec na minimalni plači dobi višjo številko na plačilni listi, a v trgovini ugotovi, da košarica stane več kot prej.
Ne gre spregledati niti učinka stiskanja srednjega razreda. Ko se minimalna plača približuje plačam nekoliko nad njo, se razmerja porušijo. Delodajalci pogosto nimajo prostora za proporcionalne dvige vsem, zato srednji sloj obstane — z več odgovornostmi, a skoraj enako plačo kot prej.
To ne pomeni, da je dvig minimalne plače sam po sebi napačen. Pomeni pa, da brez spremljajočih ukrepov — nižjih davčnih obremenitev dela, spodbujanja produktivnosti, razbremenitve malih podjetij — ukrep deluje kot finančni bumerang. Kar dobiš z eno roko, izgubiš z drugo.
Vprašanje zato ni, ali si ljudje zaslužijo dostojno plačilo. To je jasno. Pravo vprašanje je, ali smo dvig minimalne plače uvedli kot del premišljenega sistema — ali zgolj kot politično gesto, katere ceno bomo vsi plačevali vsak dan, malo po malo, pri vsakem računu.
notranjska.si