Slovenski delavec se lahko upravičeno vpraša: koliko in kako dolgo še? Ob že tako visokih davkih in prispevkih se znova soočamo z višjo obremenitvijo plač – in to ob drugem povišanju obveznega zdravstvenega prispevka. 

V času, ko se življenjski stroški ne umirjajo, država znova posega v že tak o tanek neto dohodek zaposlenih. Vse velje nelagodje ni le pri zaposlenih, ampak tudi pri delodajalcih. Zakaj se prispevek, ob taki inflaciji, viša in čigava odločitev je bila to?

Ko so ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga preoblikovali v obvezni prispevek, je bila javnosti predstavljena zgodba o pravičnosti in odpravi »previsokih dobičkov zavarovalnic«. Argument je bil jasen: zasebne zavarovalnice služijo, sistem pa mora biti sistem bolj solidaren in učinkovit pod okriljem države.

Danes? Slika je precej drugačna.

Namesto da bi sistem postal finančno stabilnejši, poslušamo o izgubah, primanjkljajih in novih potrebah po dodatnih sredstvih. Prispevek, ki naj bi prinesel red, se je že drugič zvišal. Medtem ko so zavarovalnicam vzeli del posla z obrazložitvijo, da ustvarjajo previsoke dobičke, zdaj država sama »tolče izgubo« – a račun znova izstavlja državljanom.

Kdo nosi breme?

Najlažje je dvigniti prispevke. Težje je poseči v neučinkovitost sistema, optimizirati stroške, zmanjšati administrativne zaplete ali nasloviti vprašanja, zakaj se sredstva porabljajo netransparentno. Zaposleni in delodajalci pa medtem občutijo posledice neposredno – na plačilni listi.

Vsako povišanje prispevkov pomeni manj razpoložljivega dohodka. In to v času, ko se govori o konkurenčnosti gospodarstva, o potrebi po višjih plačah in zadrževanju kadra doma. Sporočilo, ki ga pošiljamo, je nasprotno: delo je vedno bolj obremenjeno, sistem pa vedno bolj lačen.

Reforma ali improvizacija?

Vprašanje, ki ostaja, je preprosto: ali smo res dobili stabilnejši zdravstveni sistem ali gre zgolj novo obliko pobiranja denarja? Če je bil cilj zaščititi državljane pred previsokimi dobički zasebnikov, potem bi morali danes gledati presežke in boljše storitve – ne pa novih podražitev.

Zdravstvo razpada pred našimi očmi, čakalne dobe se daljšajo, pri čemer zdravniki odhajajo iz sistema javnega zdravstva.  Zdravstvo potrebuje reformo, ne pa serije kratkoročnih finančnih obližev. Dokler bo rešitev vsake luknje v blagajni novo povišanje prispevkov, bo zaupanje javnosti kopnelo.

Po prispevku za dolgotrajno oskrbo, še rast prispevka za zdravstvo? Kaj o tem pravi opozicija?

In občutek med ljudmi? Da se obremenitve višajo hitreje kot kakovost storitev.

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA