Golobova vlada pogosto ponavlja, da uspešno črpa evropska sredstva in da Slovenija v tem obdobju izkoristi “veliko denarja za razvoj”. A evropski podatki kažejo povsem drugačno realnost: Slovenija trenutno izkorišča le majhen del razpoložljivega kohezijskega denarja EU za obdobje 2021-2027, kar jo uvršča okoli 24. mesta med 27 držav članic EU. To pomeni, da kar 88 % sredstev ostaja neporabljenih – enormna vsota finančnih možnosti, ki jih država dejansko ne zna ali ne zmore izkoristiti.

To ni neuraden “internetni mit”, temveč podatki, ki jih opozarja tudi opozicija in del strokovne javnosti.

Zakaj smo tako slabi? In kdo je odgovoren?

Pod tem zaključkom se skriva več resnih vprašanj, ki kažejo na nerazumevanje, nekoordinacijo in administrativno nemoč:

1. Slabo operativno izvajanje

Slovenija je sicer pripravila dokumente in programe, a zelo počasi sprejema projekte, podeljuje sredstva in jih sproti realizira. Če prav EU načrtuje porabo do 2029, to ne opraviči stanja, kjer že v sredini sedemletnega okvira držimo ogromno neporabljenih sredstev.

2. Administrativne ovire in birokracija

Pomankanje kadrov v pristojnem Ministrstvu za kohezijo in razvoj, zamude pri administrativnih postopkih, prelaganje odgovornosti med različne urade in kompleksnost projektnih vlog pomeni, da sredstva “tičijo v administraciji”, ne pa pri dejanskih investicijah.

3. Slabo projektno načrtovanje ali odsotnost načrtovanja

Številne občine in javni organi ne znajo pripraviti takšnih projektov, ki izpolnjujejo strog evropski kriterij: časovno izvedljivi, sofinancirani, upravičeni in ekonomsko smiselni. Kritiki opozarjajo, da določen delež “projektov” sploh ni zasnovan tako, da bi EU denar lahko pritekel.

4. Pomanjkanje reform, ki bi sprostile sredstva

EU zahteva tudi administrativne in strukturne reforme, ne le napačno izpolnjenih obrazcev. Tam, kjer bi lahko država pospešila izplačila, ostaja stagnacija – zato tudi velika neizkoriščena rezerva sredstev.

Krivda ni samo na Golobu… ali pa je?

Argument, da “črpanje še poteka in da imamo čas do 2029” je resničen. A temu se reče izgovor, ne strategija. Države, ki so uspešnejše od nas (npr. Poljska, Češka ali baltske države), so kljub manjšim administrativnim ekipam in omejenim kapacitetam bistveno hitrejše pri črpanju sredstev, ker imajo jasne procese, agilno vodenje in odgovornost za rezultate.

Čeprav je Golob prevzel nalogo tekočega izvajanja programov, gre za napačen sistem dela, podcenjevanje priprave projektov in nesposobnost zadostno pospešiti črpanja po svojem začetku mandata.

Politične posledice takega stanja

➤ Zgrešena prioriteta: Vlada se pogosteje osredotoča na medijsko retoriko, ideološke teme in simbolne ukrepe, namesto da bi adresirala konkretne operativne ovire pri izkoristku evropskih sredstev.

➤ Manj investicij = manj rasti: EU sredstva ne pomenijo le “izplačil”, temveč invazijo kapitala za infrastrukturo, digitalizacijo in zelene projekte. Slaba črpanja pomenijo izgubljene priložnosti za rast BDP, delovna mesta in konkurenčnost.

➤ Izgubljeno zaupanje v gospodarstvo: Podjetja se sprašujejo, zakaj država ne zna hitro pritegniti razpoložljivega denarja, medtem ko ostali sosedje izkoristijo priložnosti.

Kaj je potrebno zdaj in kaj predlaga opozicija?

  1. Radikalne administrativne reforme pri čemer je ključna decentralizacija in uvedba pokrajin

Opozicija že dalj časa zagovarja ustanovitev pokrajin kot vmesne ravni med državo in občinami. Argument je preprost: Slovenija je izrazito centralizirana, ključne odločitve, razpisi in upravljanje evropskih sredstev pa so skoncentrirani v Ljubljani. Kaj predlagajo?

  • ustanovitev pokrajin z lastnimi razvojnimi proračuni,

  • prenos določenih pristojnosti (npr. regionalni razvoj, infrastruktura, del zdravstva in šolstva),

  • večjo avtonomijo pri pripravi in izvedbi projektov za EU sredstva.

2. Manj birokracije in zmanjšanje ministerstev – zaposleni pa bodo prerazporejeni tudi zaradi uvedbe kroženja – predlogi opozicije vključujejo:

  • zaprtje ali združitev nekaterih ministrstev,

  • prerazporeditev zaposlenih v operativne enote, ki delajo na projektih,

  • uvedbo kroženja javnih uslužbencev med resorji,

  • selitev dela javnih služb iz prestolnice v regije.

Opozicija ocenjuje, da se je število ministrstev povečalo, medtem ko operativna učinkovitost ni sledila temu širjenju. Namesto ustvarjanja novih političnih funkcij naj bi država kadre usmerila v konkretne naloge: pripravo projektne dokumentacije, finančni nadzor in pospešitev razpisnih postopkov. Kritika vladi je, da je povečala upravno strukturo (zaposlila je več kot 11.000 novih uslužbencev), ne da bi bistveno izboljšala pretočnost postopkov ali zmanjšala administrativne ovire.

3. Močnejše vodstvo pri projektih, jasno merjenje rezultatov in rokov.

4. Odgovornost ministra in kabineta, ker čakanje do 2029 ne prinaša rasti danes.

5. Izboljšanje sodelovanja z občinami in lokalnimi partnerji ter krepitev regij, da lahko hitreje dostavljamo kvalificirane projekte. Predlog vključuje:

  • večjo finančno stabilnost regionalnih centrov,

  • profesionalizacijo projektnih ekip,

  • neposredne pristojnosti za upravljanje določenih EU sredstev,

  • večjo vlogo univerz in lokalnega gospodarstva pri pripravi razvojnih programov.

Opozicija poudarja, da so prav regije tiste, ki najbolje poznajo potrebe gospodarstva in infrastrukture. Centralni sistem naj bi bil prepočasen in preveč oddaljen od konkretnih investicij na terenu.

Slovenija ima sredstva, ki ji pripadajo glede na razporeditev, a jih ne zna dovolj hitro ali učinkovito črpati. Čeprav je način obračunavanja po rokah EU večletnega okvira, je trenutno rangiranje na 24. mestu od članic EU – nezavidljivo in alarmantno. To je odraz neorganiziranosti, počasnega implementacijskega mehanizma in pomanjkanja strateškega vodenja – in tu je ključno, kdo je na čelu državne izvršne oblasti.

Država potrebuje več kot le retoriko obljub in politične floskuke – potrebuje rezultate.

Notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA