Ko je zunanja ministrica Tanja Fajon sporočila, da je Slovenija uspešno pripeljala svoje državljane domov z območja Bližnjega vzhoda, je njen ton zvenel skoraj zmagoslavno. Toda za mnoge Slovence, ki so dneve preživeli na letališčih in v negotovosti – tudi z majhnimi otroci, je takšno slavje težko razumeti.

splet – Instagram

Dogajanje ob vračanju slovenskih državljanov iz Dubaja je odprlo tudi staro vprašanje: kako bi bila situacija drugačna, če bi Slovenija še vedno imela svojega nacionalnega prevoznika, kot je bila Adria Airways? Danes, ko je treba hitro reagirati v kriznih razmerah, država nima več lastnih letalskih kapacitet in je popolnoma odvisna od tujih prevoznikov ter improviziranih rešitev.

Namesto mirnega in premišljenega pristopa se je slovenska diplomacija odločila za precej nenavadno logistiko – državljane so najprej z avtobusi prepeljali v Oman, od tam pa organizirali povratni let. Kritiki opozarjajo, da bi lahko država v takšnih razmerah ubrala tudi drugačno pot: počakati na umiritev razmer ali pa državljanom pomagati s financiranjem podaljšanega bivanja, dokler se redni letalski promet ne stabilizira.

Številne države so ravnale bolj preudarno in brez velikega spektakla. Slovenska rešitev pa je pustila vtis naglice, improvizacije in predvsem drage logistike, ki jo na koncu plačajo davkoplačevalci. Dejstvo je, da so nekateri naši državljani na letališčih čakali tudi po več dni, preden so se lahko vkrcali na evakuacijski let. Ministrica Fajon je tako dobivala pozive, ki niso bili prav nič pozitivni;

pismo ministrici, splet

 

Prvi organizirani polet je bil po poročilih iz regije izveden šele po več zamudah, ko so bili številni potniki že izčrpani od čakanja in negotovosti – mnogi otroci so ležali na tleh, starši pa so bili povsem nemočni.

Zato se danes znova odpira širša razprava: ali je bila ukinitev nacionalnega prevoznika strateška napaka in ali ima Slovenija sploh jasen načrt za krizne situacije v mednarodnem prometu. Primer Dubaja namreč kaže, da v trenutkih, ko bi država oziroma vlada morala delovati hitro in učinkovito, pogosto deluje predvsem – nepovezano.

Ob tem se pojavlja neprijetno vprašanje: kako so lahko druge države reagirale hitreje? Italija je svoje državljane domov začela vračati že prej, podobno je ravnala tudi Hrvaška. Slovenci pa so medtem ostajali na letališčih in čakali na rešitev.

V kriznih razmerah je razumljivo, da so evakuacije logistično zahtevne in odvisne od številnih dejavnikov. Toda prav zato se od državnega vrha pričakuje predvsem skromnost in odgovornost – ne pa samohvale. Uspeh ni v tem, da ljudje po več dneh negotovosti končno pridejo domov, temveč v tem, da do takšnega čakanja sploh ne pride.

Zunanja politika države se v krizah pokaže v praksi. In tokrat se zdi, da je Slovenija prišla domov nekoliko pozneje kot drugi – čeprav si državljani zaslužijo, da je njihova država med prvimi, ne med zadnjimi.

 

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA