Globoko v temačnih rovih Postonjske jame se skriva ena najbolj srhljivih zgodb iz njene bogate zgodovine. Gre za pripoved o skrivnostnem zasiganem okostju, ki so ga raziskovalci pred več kot 200 leti odkrili v odročnem delu podzemlja in ki še danes buri domišljijo obiskovalcev.
Leta 1816 so raziskovalci, med njimi znameniti jamski vodnik Luka Čeč ter vitez Löwengreiff, raziskovali dele jame, kamor človeška noga dolgo časa ni stopila. Med raziskovanjem Imenskega rova jih je pričakal pretresljiv prizor. Na tleh so ležale človeške kosti, v središču pa zasigano okostje človeka, ki se je z desnico še vedno oklepal kapniškega stebra.
Po takratnih zapisih sta bili na tleh jasno vidni stegnenici, medtem ko sta bila glava in vrat že skoraj povsem prekrita s sigo. Kapniška voda je skozi dolga leta počasi nalagala nove plasti in nesrečnika dobesedno spojila z jamskim okoljem. Videti je bilo, kot da ga je jama za vedno ujela vase.
Kako je človek sploh prišel tako globoko pod zemljo? Ena od najbolj razširjenih teorij pravi, da naj bi se v času tujih vpadov ljudje skrivali v jami pred sovražniki. Moški naj bi skozi ozko odprtino zlezel v oddaljen rov, kjer mu je v popolni temi ugasnila bakla ali oljenka. Brez svetlobe ni več našel poti nazaj skozi tesen prehod. Ujet v ledenem podzemlju, brez hrane in vode, naj bi počasi umiral v popolni temi in tišini.
Najbolj pretresljiv detajl zgodbe je prav njegov zadnji gib. Roka, ki se še vedno oklepa kapniškega stebra, je ostala kot zamrznjen trenutek groze – tih opomin na zadnje sekunde človeka, ki mu ni uspelo pobegniti iz podzemnega labirinta.
Danes tega okostja ni več. Že v 19. stoletju naj bi obiskovalci poškodovali sigasto skorjo, kasneje pa so ostanki skrivnostno izginili. Ostali so le stari zapisi, legende in srhljiva zgodba, ki še danes velja za eno najbolj temačnih skrivnosti Postojnske jame.
P.N.