Primer smrti Aleša Šutarja še naprej odmeva v javnosti. Po priznanju krivde je Samir Šiljić s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, sodišče pa mu je zaradi povzročitve posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom izreklo kazen šest let in tri mesece zapora.

Primer je znova odprl občutljivo vprašanje, ki se ob podobnih tragedijah pogosto pojavlja v javnosti – ali so kazni za nasilna dejanja s smrtnim izidom v Sloveniji dovolj stroge? Po navedbah tožilstva je obsojeni priznal odgovornost za napad, sporazum o priznanju krivde pa je omogočil hitrejši zaključek sodnega postopka. Prav priznanje krivde je bilo eden od razlogov za nižjo kazen, ki jo je sodišče izreklo v okviru dogovora med obrambo in tožilstvom.

Toda odzivi javnosti so burni. Na družbenih omrežjih številni opozarjajo, da je človeško življenje neprecenljivo in da nekaj let zapora po njihovem mnenju ne more predstavljati pravičnega zadoščenja za izgubljeno življenje in bolečino svojcev.

Drugi opozarjajo, da pravni sistem temelji na zakonodaji, dokazih in okoliščinah posameznega primera ter da sodišča kazni določajo v okviru kazenskega zakonika in sodne prakse.

Kljub temu ostaja občutek nelagodja. Vsakič, ko se zaključi primer nasilja s smrtnim izidom, se v javnosti znova pojavi isto vprašanje: ali slovenski pravosodni sistem storilce najhujših dejanj res kaznuje dovolj.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA