Nacionalna RTV Slovenija bi morala biti prostor vseh državljanov. Ne prostor ene politične opcije, ne prostor zaprtih uredniških krogov in ne prostor, kjer se vedno znova pojavljajo isti glasovi, ki politično dogajanje razlagajo skoraj izključno skozi en ideološki filter. A vse več gledalcev dobi občutek, da se je javna televizija ujela prav v tak mehurček.

To je še posebej očitno pri oddajah, kot je Politično s Tanjo Gobec, kjer naj bi gledalec pričakoval širino, soočenje različnih pogledov in resno politično analizo. Namesto tega se pogosto ustvarja vtis, da so v studio vabljeni predvsem gostje, ki že vnaprej potrjujejo uredniško linijo oddaje. To se dogaja že kar nekaj tednov. Kritika desnice je skoraj samoumevna, medtem ko je kritična obravnava leve politike bistveno redkejša, milejša ali pa zavita v razlago, zakaj »stvari niso tako preproste«. Problem nastane v trenutku, ko se zavemo da za tako levo propagando plačujemo vsi davkoplačevalci.

Vprašanje zato ni več samo, koga RTV povabi v studio, ampak koga sistematično ne povabi. Kdo manjka? Kateri pogledi niso zastopani? Zakaj se politično stanje v državi pogosto komentira znotraj kroga ljudi, ki razmišljajo podobno? In zakaj mora gledalec, ki želi slišati drugačen pogled, preklopiti na komercialno televizijo?

Prav tu se pokaže razlika, ki jo mnogi gledalci opažajo med nacionalno RTV in na primer Planet TV. Oddaja Ura moči deluje bolj sveže, bolj neposredno in bolj aktualno. Namesto previdnega studijskega premlevanja ponuja bolj jasno razpravo o temah, ki jih ljudje dejansko komentirajo doma, v službi in na družbenih omrežjih. Gostje niso vedno politično sterilni, razprava ni vedno mehka, a prav zato deluje bolj živo in bolj pristno.

Nacionalna RTV ima posebno odgovornost, ker jo plačujejo državljani. Zato bi morala še posebej paziti, da v političnih oddajah ne ustvarja vtisa navijaštva. Če javni medij izgubi zaupanje dela javnosti, ni dovolj, da se sklicuje na svoje poslanstvo, profesionalne standarde in zgodovinski pomen. Zaupanje se ne zahteva, zaupanje se zasluži.

In tu je bistvo problema. Nacionalna RTV bi morala biti prostor, kjer se soočijo argumenti, ne pa prostor, kjer se potrjujejo že znane politične simpatije. Gledalci ne potrebujejo oddaj, ki jim razlagajo, kaj morajo misliti. Potrebujejo oddaje, v katerih lahko slišijo različne poglede in si nato ustvarijo svoje mnenje.

Če se bo RTV še naprej zapirala v ideološko udobje, bo izgubljala prav tisto, zaradi česar javni medij sploh obstaja: zaupanje javnosti. In ko javna televizija postane predvidljiva, ko gledalec že pred oddajo ve, kdo bo kriv in kdo bo deležen razumevanja, potem problem ni več samo v posamezni oddaji. Problem je v sistemu.

V času, ko je slovenska javnost že tako razdeljena, bi morala nacionalna televizija pomagati širiti prostor dialoga. Namesto tega pa se pri delu gledalcev krepi občutek, da RTV ne združuje, temveč deli. Da ne odpira prostora, ampak ga zapira. In da se je iz javnega medija prevečkrat spremenila v medij za prepričane. Zato bi si gledalci zaslužili preprost odgovor: bo nacionalna RTV res javna za vse ali bo še naprej predvsem udoben studio za ene in kritični oder za druge?

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA