Ko v Sloveniji govorimo o skladnem regionalnem razvoju, se vsi načeloma strinjajo. Dokler ni treba ničesar premakniti. Ko pa nekdo predlaga, da bi se eno od ministrstev dejansko preselilo iz Ljubljane v drugo slovensko mesto, se nenadoma pojavijo strahovi, pomisleki in razlage, zakaj je vse lepo in prav, samo ne zdaj in ne zares.
Prav zato je ideja o selitvi Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino v Novo mesto pomembna. Ne gre zgolj za selitev pisarn. Gre za vprašanje, ali Slovenija z decentralizacijo misli resno ali pa jo uporablja samo kot lepo besedo v programih, strategijah in predvolilnih govorih.
Ljubljana je glavno mesto in to bo seveda ostala. Nihče ji tega ne jemlje. Toda glavno mesto ne pomeni, da mora imeti monopol nad skoraj vso državno močjo. Slovenija ima več močnih regionalnih središč, ki bi lahko brez težav gostila pomembne državne institucije. Novo mesto, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Murska Sobota, Postojna, Nova Gorica in druga mesta niso periferija. So deli države, ki si zaslužijo več kot občasno pozornost.
Pri ministrstvu, ki je pristojno za izobraževanje, znanost in mladino, je to še posebej pomembno. Če katero področje potrebuje občutek za celotno Slovenijo, je to prav šolstvo. Slovenski izobraževalni sistem ne obstaja samo v Ljubljani. Obstaja v podružničnih šolah, manjših občinah, regijskih gimnazijah, poklicnih šolah, dijaških domovih, univerzitetnih središčih in lokalnih skupnostih, kjer se vsak dan vidi, kaj pomeni razlika med teorijo iz ministrstva in življenjem na terenu.
Novo mesto ima za takšno potezo veliko argumentov. Je močno regionalno središče, ima razvito gospodarstvo, izobraževalne ustanove in dovolj veliko okolje, da bi selitev ministrstva lahko delovala kot razvojni pospešek širši Dolenjski in Beli krajini. Obenem je dovolj blizu Ljubljani, da logistika ne more biti resen izgovor. V času videokonferenc, digitalnih dokumentov in dela na daljavo je trditev, da mora biti vsak državni urad nujno v prestolnici, vse manj prepričljiva.
Seveda bi bilo treba selitev pripraviti premišljeno. Nihče ne pričakuje, da se arhivi, zaposleni, službe in sistemi preselijo čez noč. Potreben bi bil prehodni načrt, časovnica, pogovor z zaposlenimi, ureditev prostorov in razumen model dela. A ravno to je bistvo resne politike: da iz dobre ideje naredi izvedljiv projekt.
Najslabše bi bilo, če bi se razprava ustavila pri posmehu. Ker posmeh je pri nas pogosto najcenejša obramba statusa quo. Ko nekdo predlaga nekaj drugačnega, ga najprej razglasimo za čudaka. Potem ugotovimo, da ideja sploh ni slaba. Nato pa jo pokopljemo v študijah izvedljivosti, dokler ne mine dovolj časa, da se nič ne spremeni. Slovenija tega ne potrebuje več. Potrebuje konkretne premike.
Selitev šolskega ministrstva v Novo mesto bi lahko postala začetek širše politike razporejanja državnih institucij po državi. Ne vsega povprek in ne brez načrta, ampak pametno. Vsako mesto ima svoje prednosti. Koper bi moral imeti močnejšo državno vlogo pri pomorstvu in logistiki. Maribor pri industriji, znanosti ali vzhodni koheziji. Murska Sobota pri regionalnem razvoju in kmetijstvu. Celje pri gospodarstvu ali pravosodju. Kranj pri tehnologiji in alpskem prostoru. Postojna pri krasu, varstvu narave ali infrastrukturi.
To ne bi oslabilo Ljubljane. Okrepilo bi Slovenijo. Centralizacija ustvarja občutek, da je država nekje drugje. Decentralizacija pa ljudem pokaže, da je država tudi njihova. Da niso samo volivci, davkoplačevalci in prosilci na razpisih, ampak del skupnega sistema. Zato je selitev ministrstva v Novo mesto dobra ideja. Morda celo nujna ideja. Ne zato, ker bi rešila vse slovenske regionalne razlike, ampak ker bi prvič po dolgem času pokazala, da država zna začeti pri sebi.
P.N.