Sledi, stare več kot 800 let
Malo kdo ve, da so Hrvati že od leta 1203 organizirano hodili proti Santiagu de Composteli. Srednjeveške poti so se vrtile skozi Dalmacijo, Liko, Kvarner in celino, potem pa so jih stoletja skoraj pozabili. Šele pred nekaj leti jih je Bratovština sv. Jakova začela sistematično oživljati. Danes mreža Camino Croatia šteje več kot 2000 kilometrov, z več kot petnajstimi aktivnimi etapami. Nekatere so krožne in popolnoma otoške, druge vodijo skozi gozdove, vinograde ali zgodovinska mesta.
Prva in še vedno najbolj znana je Camino Krk – približno 150 kilometrov krožne poti, razdeljene v sedem dnevnih etap. Začneš pri katedrali v mestu Krk in končaš pri cerkvi sv. Jakova v Korniću. Vmes te pot vodi skozi Šotovento, Malinsko, Omišalj, Vrbnik in Baško. Ena etapa te popelje skoraj do morja, druga te dvigne na planoto z razgledom, ki ti vzame dih. Ni pretirano težko, a dovolj zahtevno, da se po treh dneh začneš počutiti drugače.
Če ti je Krk všeč, te čakata še dva otoška brata.
Camino Brač (okoli 140–150 km) je bolj surov in kamnit. Začneš in končaš v Supetru, vmes pa odkriješ Blaco, Bol z Zlatnim rtom, Pučišća in starodavni Škrip. Tu je Camino bolj »divji« – več vzponov, več suhih travnikov in občutek, da si res daleč od vsega.
Camino Korčula (približno 160 km) pa je pravi mediteranski užitek. Vinogradi, masliniki, skrite uvale in kamnite cerkvice. Ruta te popelje skozi skoraj vsa naselja otoka in ti ponudi tudi možnost, da se ustaviš pri lokalnih vinarjih. Tukaj Camino ni le hoja – je tudi okus in vonj.
Kopno ima svoje zgodbe
Na celini so poti drugačne, a enako močne. Camino Šibenik te vodi skozi maslinike in vinograde do Unescove katedrale sv. Jakova. Camino Banovina je zelena in tiha – gozdovi, reke in vasi, ki še vedno nosijo spomin na težke čase. Camino Imota pa je kratek, a intenziven: trije dnevi med kraškimi polji in »zunanjo katedralo«, kot ji pravijo lokalci.
Camino na Hrvaškem ni množica, kot jo poznaš iz Španije. Pogosto si na poti skoraj sam. Srečuješ lokalce, ki te pozdravijo z »Buen Camino«, dobiš pečat v cerkvici ali turistični pisarni, zvečer pa sediš nekje z razgledom na morje ali hribe in ugotavljaš, da si se že dolgo nisi tako umiril.
Ni treba biti vernik. Dovolj je, da si pripravljen hoditi. Pot te nauči potrpežljivosti, spoštovanja do lastnega telesa in nenavadne svobode, ki pride, ko nimaš več kam hiteti.
Večina poti je dobro označena s školjkami in puščicami. GPS datoteke so na voljo na strani caminocroatia.com. Hodočasniško putovnico (credential) lahko dobiš v turističnih pisarnah ali naročiš online. Ko zbereš dovolj pečatov, dobiš Compostelo – uradno potrdilo o prehojeni poti.
Najboljši čas? Maj–junij in september–oktober. Poleti je vroče, pozimi pa so nekatere etape lahko blatne ali zaprte.
Camino na Hrvaškem ni kopija španskega. Je njegova tišja, bolj intimna različica. Pot, ki te ne vodi le proti zahodu, ampak tudi navznoter. In ko se na koncu usedeš nekje na skalo in pogledaš nazaj na prehojene kilometre, razumeš, zakaj ljudje pravijo: »Camino se ne konča, ko prideš na cilj. Takrat se šele začne.«
Buen Camino.
Uredništvo Notranjska