Pretresljivi prizori na slovenskih policijskih postajah! Več kot osem desetletij po koncu druge svetovne vojne številne družine še vedno ne vedo, kje so pokopani njihovi očetje, dedki, bratje in drugi sorodniki. Zdaj se je zanje odprlo novo upanje. S pomočjo analize DNK bi lahko končno ugotovili identiteto posmrtnih ostankov žrtev vojnega in povojnega nasilja. Odziv svojcev je izjemen, ponekod pa so termini za odvzem vzorcev že zasedeni.

DESETLETJA MOLKA, ZDAJ PA VRSTE PRED POLICIJSKIMI POSTAJAMI

V Sloveniji se je začela pomembna akcija zbiranja vzorcev DNK svojcev ljudi, ki so bili med drugo svetovno vojno in po njej žrtve nasilja ter so končali v prikritih grobiščih. V torek, 17. novembra, in četrtek, 19. novembra 2026, so na devetih policijskih lokacijah po Sloveniji potekali pogovori s svojci in odvzemi bioloških vzorcev. Odziv je bil velik. Po poročanju časnika Delo je bilo na odvzemnih mestih precej gneče, za naslednji torek pa so bili nekateri termini že zapolnjeni.

Za številne obiskovalce to ni bil zgolj obisk policijske postaje. Prišli so v upanju, da bodo po desetletjih negotovosti končno izvedeli, kaj se je zgodilo njihovim najbližjim.

NA POLICIJSKO POSTAJO JE PRIŠLA TUDI MATI S HČERJO

Delo je med drugim obiskalo Policijsko postajo Ljubljana Moste, kjer so se tudi 19. novembra zbirali svojci pogrešanih. Med obiskovalci sta bili tudi ženska s Primorske in njena hči. Sogovorniki časnika so želeli ostati anonimni. Njihove zgodbe pa razkrivajo, kako globoke posledice so v slovenskih družinah pustila izginotja med vojno in po njej. Mnogi svojci nikoli niso izvedeli, kje so bili njihovi bližnji ubiti, kaj se je zgodilo z njihovimi posmrtnimi ostanki in kje bi jim lahko prižgali svečo.

Bolečina zaradi izgube je ostala, odgovori pa so se izgubljali skozi generacije. Zdaj obstaja možnost, da bo vsaj nekaterim družinam pri iskanju resnice pomagala sodobna znanost.

EN SAM BRI S USTNE SLUZNICE LAHKO RAZKRIJE IDENTITETO

Postopek je za svojce razmeroma preprost. Policisti z njimi najprej opravijo pogovor o pogrešani osebi in okoliščinah njenega izginotja. Nato jim ob privolitvi odvzamejo bris ustne sluznice. Tako pridobljene genetske podatke je mogoče primerjati z DNK, pridobljenim iz posmrtnih ostankov žrtev.

Če je v ostankih ohranjenega dovolj ustreznega genetskega materiala in obstaja dovolj zanesljivo sorodstveno ujemanje, lahko preiskovalci ugotovijo identiteto pokojnika. Toda pomembno je vedeti: oddaja vzorca še ne zagotavlja, da bodo pogrešanega svojca našli ali identificirali.

Uspeh je odvisen od številnih dejavnikov, med drugim od ohranjenosti posmrtnih ostankov in razpoložljivosti primerjalnih vzorcev.

ZA IDENTIFIKACIJO NI TREBA VEDETI, KJE JE GROBIŠČE

Ena najpomembnejših informacij za svojce je, da jim ni treba poznati natančnega kraja pokopa. K sodelovanju so povabljeni vsi, ki menijo, da bi njihov sorodnik ali prednik lahko bil žrtev vojnega oziroma povojnega nasilja. Poziv velja ne glede na to, na kateri strani vojnega spopada je bila žrtev.

Prav to je pomembno sporočilo akcije: namen postopka ni politično razvrščanje žrtev, temveč ugotavljanje njihove identitete. Vsak človek ima ime, vsaka družina pa pravico, da si prizadeva izvedeti, kaj se je zgodilo z njenimi bližnjimi.

NOVA ZAKONODAJA ODPRLA POT DO IDENTIFIKACIJE

Pravno podlago za nadaljevanje identifikacijskih postopkov je omogočila novela Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, sprejeta leta 2026. Na tej podlagi so Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, Policija ter vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč pozvali svojce k sodelovanju.

Cilj je, da bi doslej neidentificiranim posmrtnim ostankom lahko pripisali imena ter svojcem omogočili obveščenost in dostojen pokop njihovih bližnjih.

PO DESETLETJIH BI LAHKO DRUŽINE KONČNO DOBILE ODGOVORE

Za številne družine se zgodba o vojnih in povojnih pobojih ni končala s koncem vojne. Nekateri so desetletja čakali na uradno pojasnilo, drugi so informacije iskali med sorodniki, v arhivih ali na krajih domnevnih grobišč. Pri mnogih je vprašanje ostalo brez odgovora.

Kje je naš oče? Kje je naš dedek? Kdo je pokopan v grobišču? Zdaj se odpira možnost, da bodo nekatera od teh vprašanj prvič dobila znanstveno utemeljen odgovor. Postopek ne more odpraviti nasilja, ki se je zgodilo, niti vrniti izgubljenih življenj. Lahko pa pomaga odpraviti del negotovosti, ki družine spremlja že več generacij.

SVOJCI LAHKO SODELUJEJO TUDI V NADALJNJIH TERMINIH

Prva organizirana odvzema sta bila 17. in 19. novembra, vendar se zbiranje informacij in bioloških vzorcev nadaljuje. Zainteresirani svojci se lahko za podrobnejše informacije o sodelovanju obrnejo neposredno na Policijo.

Kontakt za informacije:

Telefon: 01 428 4914

Elektronski naslov: svojci.zrtev@policija.si

NAJPOMEMBNEJŠE NI, NA KATERI STRANI SO BILI. POMEMBNO JE, DA DOBIJO IME.

Ob množičnem odzivu svojcev se znova odpira eno najbolj bolečih vprašanj slovenske zgodovine. Toda tokrat so v ospredju predvsem ljudje, ki želijo izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi najbližjimi. Sodobne metode analize DNK lahko prispevajo k identifikaciji posmrtnih ostankov in omogočijo odgovore, na katere mnogi čakajo vse življenje.

Za nekatere družine bi lahko bil to prvi korak do trenutka, ko bodo po več kot 80 letih končno vedele, kje počivajo njihovi bližnji.

P.N.