Pri 34 letih imam dvanajst let delovne dobe in sem samozaposlena. Ne zaslužim 7.500 evrov bruto. A ko pred referendumom poslušam, da je razvojni zakon »zakon za bogate«, se vprašam, zakaj naj bi se razprava o tem, kako v Sloveniji živimo od svojega dela, začela in končala pri plačah najbolje plačanih.
Vsak mesec izdajam račune, plačujem prispevke in poravnavam davke. Če imam slab mesec ali mi kdo računa ne plača pravočasno, moram svoje obveznosti vseeno poravnati. Prav je, da prispevamo za zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve. Od države pa pričakujem, da bom prišla do zdravnika, ko ga potrebujem, in da bom lahko od svojega dela dostojno živela.
Celoten zapis Valentine Podplatnik si lahko ogledate tukaj;
Zakaj bi me motilo, da nekomu uspe?
Če zdravnik, inženir ali podjetnica zasluži več od mene, mi to samo po sebi ničesar ne vzame. Tudi sama si želim, da bi lahko z izkušnjami in dobrim delom nekoč zaslužila več. Enako priložnost privoščim drugim.
Pomembno mi je tudi, ali lahko ljudje svoje načrte uresničijo v Sloveniji. Inženir lahko sprejme službo v tujini. Podjetnica se lahko odloči, da bo naslednjo ekipo zaposlila drugje. Takšne odločitve občutijo tudi ljudje, ki jim nikoli nihče ni ponudil 7.500 evrov bruto. Občuti jih mlad človek, ki išče prvo službo, ali mali dobavitelj, ki bi s širjenjem podjetja dobil novo naročilo.
Zakaj razvojni zakon zadeva vse nas?
Pri davčnih spremembah je pošteno povedati, kdo bi na plačilni listi pridobil največ in koliko bi posamezen ukrep stal javne finance. Enako pomembno je pogledati celoten zakon, ki vključuje tudi druge davčne in razvojne ukrepe. Zame kot samozaposleno so pomembni predvidljivi pogoji poslovanja in vprašanje, koliko mi po plačilu obveznosti ostane za življenje in vlaganje v delo. Za nekoga, ki išče zaposlitev, pa je pomembno, ali bodo podjetja pri nas rasla in odpirala delovna mesta.
Zato razvojni zakon zadeva tudi ljudi, ki od posamezne davčne spremembe morda ne bodo imeli neposredne koristi. Vse nas zanima, kakšne možnosti imamo za delo in napredovanje ter kako bomo financirali storitve, ki jih potrebujemo. Koliko k temu prispeva posamezen ukrep, je vprašanje za resno razpravo. Ena oznaka za celoten zakon ga ne razreši.
Ko govorimo o zaščiti socialne države, bi rada slišala tudi, kako bo država poskrbela, da bomo za denar, ki ga že prispevamo, dobili bolj dostopne storitve. Po dvanajstih letih dela se mi zdi povsem pošteno vprašati oboje. Koliko naj od svojega dela prispevam državi in kaj lahko od nje pričakujem, ko jo potrebujem?
P.N.



























