Po Evropi se plazi pošast populizma, če parafraziramo znano Marxovo parolo iz Komunističnega manifesta (on je tam seveda pisal o ideologiji, ki je dobila ime po njem). Politiki, akademiki, novinarji in drugi mnenjski voditelji nas nenehno opozarjajo, da je populizem v vzponu in da predstavlja veliko nevarnost za prihodnost demokracije pa tudi za sam obstoj evropske politične povezave. To njegovo negativno slikanje je zanimivo glede na to, da je imel v 19. stoletju, ko se je ta oznaka pojavila, pretežno pozitivno konotacijo, v smislu nečesa, kar izhaja iz običajnih ljudi in kar služi njihovim interesom.
Pri obravnavi populizma, kakršni smo priča v zadnjih letih, pogosto prihaja do nejasnosti, protislovij in poenostavitev. Gre namreč za koncept, ki je zelo raztegljiv in raznoroden. Mogoče ga je namreč razumeti kot politični pristop, način političnega komuniciranja ali kot politično ideologijo. Pri tem se populisti močno razlikujejo glede svoje ideološke usmeritve. Običajno se populizem sicer povezuje z desnico (tisto radikalno), vendar pa imamo opraviti tudi z levičarskim in celo sredinskim populizmom (takšnim, ki zavrača ideološko pozicioniranje). Populisti se razlikujejo glede tega, kaj je njihov tematski fokus. Nekateri postavljajo v ospredje problematiko migracij (predvsem v smislu nasprotovanja le-tem), drugi nacionalno suverenost ali regionalno avtonomijo, tretji boj zoper globalni kapitalizem. Razlike pa so tudi glede mednarodnih zavezništev. Tako so nekateri evropski populisti prorusko usmerjeni, drugi pa protirusko; nekateri so proameriški, drugi protiameriški.
Mnogi kritiki smatrajo populizem za grožnjo demokraciji. Populistična politika namreč vidi politično skupnost (denimo nacijo) kot homogeno entiteto, zato je nenaklonjena pluralizmu in delitvi oblasti. Tako naj bi težila h koncentraciji moči, predvsem v rokah voditelja, ki udejanja ‘voljo ljudstva’, za kar bi ta moral imeti čim širša pooblastila. Od tod nevarnost avtoritarizma.
Vendar pa je razmerje med populizmom in demokracijo bolj kompleksno. Pristop, ki ga zagovarja tovrstna politika, lahko prinaša nekatere problematične tendence. Populisti s svojimi obljubami pogosto sprožajo nerealna pričakovanja med ljudmi. Poleg tega s kritiko vsega obstoječega prispevajo k eroziji zaupanja v politiko. Vendar bi težko rekli, da so a priori protidemokratični. Ne nazadnje ponujajo državljanom določeno politično alternativo, kar pa je temeljni princip demokratične politike.
Populistična politika praviloma temelji na poenostavljenem dojemanju družbene realnosti. Ponuja preproste recepte za reševanje težav. Kot taka ne zagotavlja produktivnih rešitev za težave, s katerimi se srečujejo evropske družbe. Vendar pa populizma ni mogoče razumeti kot vzroka teh težav. Je simptom krize predstavniške politike in pomanjkljivosti etabliranih političnih sil – te so tiste, ki morajo postati bolj učinkovite in odzivne na potrebe državljanov. V nasprotnem primeru bo populizem različnih ideoloških barv še privlačnejši za vse večje število ljudi.
prof. dr. Matevž Tomšič
