Uvod
Iz dogajanja na volitvah in v družbi na sploh, je videti, da se kot država trudimo preiti v stare čase, ko je bila resnica še kilavo dete in njej podoben položaj je imela tudi svoboda. Ker je bil odnos do resnice dejansko zelo piškav, je bilo silno pomembno, da je bila v veljavi t. i. zapovedana resnica, ki so jo po potrebi neprestano spreminjali oz. prilagajali.
Leta 1990 naj bi s takšno stvarnostjo dokončno prekinili. Toda kljub dobrim trem desetletjem, odkar smo izšli iz totalitarnega in avtokratskega režima, ter se je odtlej marsikaj naredilo in razkrilo, se kot narod še vedno delimo in sporečemo v odnosu do NOB in druge svetovne vojne na Slovenskem. Še vedno je videti, da je ta odnos ključen za naš obstoj v sedanjosti in tudi za svetlikajočo se prihodnost.
Dandanes ponovno slišimo iz ust vedno večjega števila posameznikov, da so jih še premalo pobili. Ko ne gre drugače, smo tisti, ki imamo odklonilno mnenje do novih oz. starih t. i. zapovedanih resnic, označeni za fašiste. Vedno, hočemo ali nočemo, nas zapeljejo v štirideseta leta prejšnjega stoletja in spomnijo, da na tistih temeljih stoji svet, ki ga še danes, kot je videti – dodal bom: samo na prvi pogled –, zelo uspešno gradimo in širimo.
Ker me je zanimalo, o kakšnem temelju se prerekamo – številni nam zaradi vtikanja v te zadeve očitajo revizionizem –, sem v roke vzel precej oguljeno in očitno dobro brano knjigo, ki sem jo dobil v lokalni knjižnici in nosi naslov Križpotja 1 (Ljubljana 1971), avtorja Karla Leskovca.
Odločitev za to delo in samo njegov prvi del seveda ni bila naključna. Pred tedni je izšla knjiga Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, ki sta jo na pobudo krajevnega odbora Nove Slovenske zaveze Rovte uredila Sonja in Jože Malovrh. Avtor, sicer zelo zajetne trilogije, je bil namreč rojen v Rovtah. Kot mladenič se je leta 1942 pridružil partizanom, postal komandant, po vojni je naredil zgledno vojaško kariero. Po upokojitvi je postal tudi vpliven partizanski pisec. Pomembno je, da je bil velikokrat neposredno udeležen pri dogodkih, o katerih piše in so se dogajali poleti 1942 v Rovtah in okolici. Tako se zdi, je za nekatere pripetljaje tam gori tako rekoč referenčni vir, ki ga je treba obravnavati z vso resnostjo (prim. npr. Maček 2010, 194–200; Švajncer 2013, 303–304; Možina 2019). Poleg tega, ne smemo pozabiti, kar sem že izpostavil: knjiga je v lokalnem okolju zelo iskana in brana. Posledično ima najbrž velik vpliv na skupnost pri ustvarjanju podobe o dogajanju med drugo vojno.
Naj pa bralca opozorim, moj namen ni pisati recenzijo knjige, temveč na podlagi pisane besede o nekem dogodku preveriti verodostojnost temelja, na katerem stoji ta mogočna zgradba skoraj polstoletne socialistične dobe in celotnega tranzicijskega obdobja. Kot je mogoče razbrati iz volilnega rezultata aprila 2022, je ta temelj videti še vedno kot neuničljiv. Ne gre zanemariti, tudi sedanji predsednik vlade se zelo vneto bori proti novodobnim slovenskim fašistom. Tako je bilo tudi na slovesni stodnevnici vladanja, ko je možakar izjavil, da so s fašizmom najprej pometli doma. Žalostno in obenem strašljivo, da je s tem namigoval na kadrovsko čistko, ki jo v kratkem obdobju od prevzema oblasti do danes izvajajo v javnem sektorju in državnih podjetjih; in kar je še huje, v dvorani AGRFT so izjavo pozdravili z aplavzom.
Odlomki iz dveh poglavij v knjigi Križpotja 1
Dogajanje, ki sem ga izbral in bo predmet analize v 2. delu, je Leskovec opisal v poglavjih z naslovoma Okrog bele garde in Nekateri zaščitniki so nam obrnili hrbet (Leskovec 1971, 164–178). V njih opisuje dogodke na območju od Podlipe proti Rovtam, v dneh okoli 26. julija 1942.
Zaradi jasnosti o čem pišem in okoliščine, da je knjiga večini težje dostopna, poglavji oz. odlomke v njih, ki jih podrobneje obravnavam, v tem delu dobesedno povzemam z vsemi slovničnimi oz. tiskarskimi napakami.
V prvem poglavju, ki je za to obravnavo manj zanimivo, se osredotočam na opis, ki pomaga dogajanje umestiti v čas ter kot bomo videli v nadaljevanju, pravzaprav v Leskovčev časovni okvir:
„Prav tistega dne je šla naša patrulja po Smrekarja. … Smrekarja nismo dobili, njegov brat pa je izgubil glavo. Ko so partizani vdrli v hišo, je od strahu skočil skozi okno na vrt in začel bežati. Jovo, ki je bil v zasedi z mitraljezom, ga je z rafalom zadel. … Ko so partizani prišli v hišo, je Johanu uspelo pobegniti in to naravnost v Šentjošt k belogardistom. …“ (Leskovec 1971, 167).
Obširneje se posvečam poglavju, ki sledi, v katerem je opisano jedro dogajanja, ki je privedlo do partizanskega zločina v Češirkovem gozdu. Leskovec opis začne v prvi osebi, kar daje vsebini večjo verodostojnost. Kaže tudi, da je v dogodek, ali pravilneje v dogajanje tistega dne, bil osebno vpet:
„Naslednjega dne popoldne sva šla z Ivanom v Podlipo. Oglasila sva se pri komandirju vaške zaščite. Povedala sva mu, da bodo morali vsi zaščitniki drugi večer priti na sestanek v bližino Podpeska in da bo sestanek vodil komandant bataljona. Komandant se je moral pogovoriti z njimi o bližajoči se italijanski ofenzivi. Ustavil sem se v gostilni Pri vrtnarju, ker sem te ljudi že pred vojno dobro poznal. Ivan pa je zavil k čevljarju, v našo delavnico, kjer so delali naši zaščitniki. Oglasil se je pri njih, da mu zašijejo usnjeno prevleko za pištolo. Rad bi se z njimi tudi malo pogovoril, kaj je novega v Podlipski dolini.
Čez kake pol ure pa je pritekel k meni v gostilno. Ves je bil rdeč in čudno zbegan. … tako me je priganjal, naj čimprej odideva v taborišče. Ura je bila štiri popoldne. … Iz Podlipe do taborišča je bilo kako uro hoda. Strma in slaba pot. Za trenutek sva se ustavila. … Izbruhal je prve besede, se umiril in začel pripovedovati, kaj se mu je pri čevljarjih zgodilo.
Ko je prišel v delavnico je bilo notri pet zaščitnikov. Vsi so se nekam čudno spogledali. … Govorili so, da nas bo vse prej ali slej vzel vrag. Italijani pripravljajo veliko ofenzivo, prečistili bodo gozdove, da jim še ptič ne bo ušel, prav gotovo pa ne bo ne duha ne sluha o partizanih. … Svetovali so mu, naj pobegne od partizanov, dokler je še čas. Napravil se je naivnega in začel spraševati, kam naj gre. Ko bi se odločil za Italijane, bi ga ustrelili, ker preveč dobro vedo, kako se je obnašal v partizanih. … Ker je on toliko tvegal, so postali pogumnejši. Rekli so mu, če se odločiš za beg, mu bodo pomagali, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Komandir zaščite mu je zaupal, da bodo tudi oni šli k našim fantom, k belogardistom. … Dogovorili so se, da bodo zvečer ob osmih imeli zbor skoraj vsi zaščitniki v Podlipi; takoj nato pa odidejo v Šentjošt. Naročili so mu, naj pride do omenjenega časa, da ga bodo počakali. … Ivan jim je obljubil, da bo prav gotovo prišel, prej pa mora še v taborišče, morda bo še koga lahko pripeljal s seboj. …
Sedaj sem razumel njegovo vznemirjenost. …, hitro sva jo pobirala po hribu navzgor. … Za pičlo uro sva bila v taborišču. Komandant bataljona se je prijel za čelo in se začudil, kdaj so jih beli uspeli pridobiti na svojo stran. …
Še tisti večer je šel bataljon v Podlipo. Močna patrulja je polovila precej zaščitnikov, ki jih je dobila na dogovorjenem zbornem mestu. Nekaterim je uspelo pobegniti. …
Tovariši, ki so bili določeni, da gredo na “sestanek” z vaško zaščito, so morali biti pri svojem delu previdni, kajti vsak nepremišljen korak bi lahko povzročil sum in bi vse propadlo. Na zgornjem koncu vasi, pod velikim kostanjem, kjer se je Ivan z njimi dogovoril, so se kakor sence zbirali. Opazovali smo jih. … Ko so naju opazili, da greva po cesti, so se oglasili na dogovorjeni znak. … Dva sta se napotila proti nama, … Jaz sem zaostal kakih dvajset metrov, Ivan je odšel naprej. … Ivan jim je pripovedoval, da ni sam, temveč jih ima še nekaj s seboj, ki so pripravljeni, da gredo z njimi v Šentjošt. Po kratkem pomenku se je vrnil, ko da gre obvestit tovariše, ki so prišli z njim. … Ivan se je kmalu vrnil s svojimi “obupanci”. Bilo nas je pet, med nami tudi Frenk z mitraljezom. Jovo, Avgust, Ivan in jaz smo v gosjem redu šli po cesti. Nekaj korakov pred njimi smo skočii vsak sebi n namerili puške. Ni jim bilo treba še pojasnjevati, da so v pasti. Nekdo je zavpil, da so jih hudiči prevarali in so začeli bežati. Noč je bila jasna in precej svetla. Kolikor je bilo vseh, ne vem. Med njimi je bil tudi komandir, za katerega smo kasneje zvedeli, da je imel največ zaslug, da se je podlipska vaška zaščita razbila. Odgnali smo jih v taborišče in jih zastražili. …
Še pred sončnim zahodom smo jih pripeljali na hribček nad taboriščem. … V spodnjih hlačah so stali pred mitraljezom, za katerim je ležal tovariš Frenk. Nekateri so na glas jokali in prosili, naj jih ne pobijemo in seveda obljubljali, da bodo ostali partizani. Bil sem prepričan, sam ne vem zakaj, da bi nekateri res tako tudi storili. Najbolj mirno in neizprosno se je držal komandir, čutili pa smo, da je kolebal tudi on. Vendar drugega ni mogel narediti kot izvršiti povelje, ki ga je dobil iz štaba odreda. … Komandant je proti Frenku zamahnil z roko. Rafal iz zbrojevke je presekal mračno tišino. …
Kasneje so trupla našli belogardisti in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje, polomili ude in take slikali ter kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili partizani. …“ (Leskovec 1971, 167–172).
Se nadaljuje.
Dr. Anton Velušček
