Afera Black Cube dobiva povsem novo dimenzijo. Po poročanju Požareporta naj bi nekdanji direktor SOVE Joško Kadivnik na zaprti seji KNOVS priznal, da SOVA nima dokazov, da bi razvpite posnetke izvedla izraelska zasebna obveščevalna agencija Black Cube. To je bistven preobrat v zgodbi, ki je bila pred volitvami uporabljena kot ena največjih političnih bomb proti SDS in Janezu Janši.

Spomnimo: javnosti je bila več tednov predstavljana zgodba o domnevnem tujem vmešavanju, paraobveščevalnih strukturah in povezavah s sedežem SDS na Trstenjakovi ulici. Marca so mediji poročali, da naj bi SOVA predstavila materialne dokaze o obisku predstavnikov Black Cube na sedežu SDS, zadevo pa naj bi predala policiji in tožilstvu.

Toda zdaj naj bi se izkazalo, da je ključni del zgodbe precej šibkejši, kot se je ustvarjal vtis. Eno je dokazovati, da so bili predstavniki neke tuje agencije v Sloveniji ali da so se s kom srečali. Nekaj povsem drugega pa je dokazati, da so prav oni snemali, organizirali posnetke ali vodili operacijo političnega vplivanja.

In če tega dokaza ni, potem se odpira zelo resno vprašanje: je bila celotna zgodba uporabljena predvsem za vidno diskreditacijo SDS in Janeza Janše v občutljivem predvolilnem času?

To ni več samo vprašanje obveščevalne stroke. To je vprašanje politične odgovornosti. Če se javnosti pred volitvami namiguje, da je največja opozicijska stranka povezana s tujo paraobveščevalno operacijo, potem morajo biti dokazi trdni, jasni in neizpodbitni. Če pa se kasneje izkaže, da agencija nima dokazov o ključni trditvi – kdo je snemal in kdo je stal za posnetki – potem takšna zgodba nevarno spominja na politično obračunavanje prek državnih institucij.

SDS je že v času afere opozarjala, da gre za zlorabo institucij in poskus vplivanja na volilno dogajanje. Tudi Janez Janša je po seji Sveta za nacionalno varnost dogajanje označil za zlorabo institucij, Delo pa je poročalo, da je zadevo razumel kot politično motiviran napad.

Najbolj problematično je, da je bila afera v javnosti predstavljena z izredno težkimi izrazi: tuji vplivi, paraobveščevalci, tajno snemanje, volitve, SDS. To so besede, ki ustvarijo močan vtis krivde že pred dokazovanjem. In prav to je jedro problema. V demokraciji se političnih nasprotnikov ne sme rušiti z namigi, polinformacijami in obveščevalnimi meglicami. Šli so celo tako daleč, da je na koncu celo zgodbo preiskovala Nika Kovač, Muki in Jenull – kar je tragikomično, pa vendarle je del državljanev seveda nasedel tej manipulaciji.

Če državni organi razpolagajo z dokazi, naj jih v okviru zakonitih postopkov obravnavajo pristojni organi. Če dokazov ni, pa ne smejo ustvarjati političnega spektakla, ki v javnosti pusti madež na eni stranki, čeprav ključna trditev ni dokazana.

Zato je najnovejši preobrat v aferi Black Cube več kot le popravek podrobnosti. Gre za vprašanje, ali so bile institucije uporabljene za zaščito države ali za politično diskreditacijo SDS. In če je res, da SOVA nima dokazov, da je Black Cube snemal, potem je čas za jasne odgovore: kdo je zgodbo napihnil, kdo jo je politično uporabil in kdo bo za to prevzel odgovornost?

Afera Black Cube se je začela kot zgodba o tujem vmešavanju. Po najnovejšem razpletu pa vse bolj deluje kot zgodba o domačem političnem obračunavanju.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA