Pisatelj Prežihov Voranc v zgodbi ´Boj na požiralniku´ opisuje Dihurjeve, ki kmetujejo na težavni zemlji. Pridelek jim včasih uniči suša, drugič pretirano deževje, požiralniki odnašajo zemljo. Novela je bila napisana pred skoraj 100 leti, ko aktivisti za vremenske neprilike še niso krivili človeka in uporabo fosilnih goriv. Danes bi bilo drugače. Za vreme, nenaklonjeno kmetovanju, bi bilo krivo globalno segrevanje, smrt mladega Dihurja na požiralniku bi pripisali podnebnim spremembam.
Za poletne mesece je značilna vročina. Pravo presenečenje, mar ne? Kako neki je to mogoče? Informacije medijskega mainstreama so šokantne: širijo se požari, tolče toča, neurja so uničujoča, ljudje umirajo, nastaja gospodarska škoda. Krivec je tako ali tako znan, je en sam – človek, ki uporablja fosilna goriva. In če ne bomo zdaj prenehali z njihovo uporabo, se bo jutri planet scvrl.
Nedavno sta ameriška profesorja zapisala, da znanost dokazuje, da fosilna goriva ne povzročajo tveganja v zvezi s podnebjem, da ne povzročajo podnebnih izrednih razmer. To je jasno vsakemu zdravorazumskemu človeku, le kvazi znanstvenikom, ekoteroristom, podnebnim aktivistom in politično korektnim medijem nikakor ne. Ali pač. Kar je razumljivo, saj ne živijo samo od poročanja o katastrofah, ampak tudi od napovedovanja prihodnosti. Danes je gledanje v čarobno apokaliptično kroglo ena najbolj donosnih “gospodarskih” panog, kjer se na leto obrne vsaj 100 milijard evrov. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega samo ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.
V preteklosti je bilo huje kot sedaj
Naravne katastrofe, celo hujše kot danes, so se dogajale ves čas zgodovine Zemlje in zgodovine človeka. Da se zdi, da je v sodobnem času več požarov, vročih poletij, ekstremnim pojavov in vsega drugega, kar lahko bolni um pripiše globalnemu segrevanju, je “kriv” pretok informacij. Do časa, ko je Gutenberg izumil tiskarski stroj (vsaj zame največji izum v zgodovini človeštva), so se vesti in znanje širili počasi, potem pa vse hitreje. Če je nekoč informacija o neki naravni katastrofi lahko do ljudi prišla šele po letu dni in več (če je do njih sploh prišla), danes (prek spleta) pride v realnem času. Razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo ena: v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi. Če so včasih vedeli samo za največje katastrofe, danes v sekundi izvemo o požaru (ali nevihti) na najbolj oddaljenem kotičku Zemlje. Tudi zato se zdi, da je naravnih katastrof več, kot jih je bilo nekoč. Pa jih ni. Dokaj enakomerno so razporejene skozi zgodovino planeta, največje so se zgodile v preteklosti, nikakor ne v sedanjosti.
Leta 1540 sta Evropo zajela vročinski val in suša, ki sta trajala kar 11 mesecev. Temperature so presegale 40 stopinj Celzija, tisto leto še danes velja za najbolj vroče na stari celini. Rene Orth in drugi so ugotovili, da so tedanje temperature za 20 odstotkov presegale tiste iz leta 2003, za katerega medijski mainstream trdi, da so bile v povprečju najvišje v zgodovini človeštva.
Leta 1757 je Evropo zajel največji vročinski val v zadnjih 500 letih (po letu 1540). Res je, leta 2003 je bilo v povprečju še za odtenek bolj vroče, toda soditi po valu pred 20 leti, da se Zemlja segreva in pregreva, ni znanost, ampak šarlatanstvo. Za najbolj vroče poletje še vedno velja leto 1540.
Severno Ameriko je zajel rekorden vročinski val, umrlo je 1.500 ljudi.
Zgodovinski vročinski val v središču Argentine, največji v zgodovini Južne Amerike. Val je postal znan kot ´teden ognja´, ki je najbolj prizadel mesti Buenos Aires in Rosario s temperaturami do 37 stopinj Celzija, vendar z zelo visokim indeksom vlažnosti, ki je dvignil občutek vročine na 49 stopinj Celzija. Umrlo je najmanj 500 ljudi.
Evropo je zajel vročinski val, čutili smo ga tudi v Sloveniji. V Novem mestu je temperatura dosegla 44 stopinj Celzija, v Furlaniji pa celo 54 stopinj Celzija.
10. julija 1913 je bila zabeležena najvišja temperatura, odkar opravljajo meritve. V Furnace Creeku (Greenland Ranch) v Kalifornija (ZDA) so izmerili 56,7 stopinj Celzija.
Mediji so pisali, da je Švedska pred dnevi podrla temperaturni rekord. Ni ga. Rekord v tej skandinavski državi še naprej drži leto 1947, ko so v Målilli namerili 38 stopinj Celzija. Tudi druga in tretja najvišja temperatura ni bila. Ti dve temperaturi segata v leto 1933.
To so samo nekateri rekordi iz preteklosti, ki še do danes, ko se Zemlja ‘segreva’ z neverjetno hitrostjo, niso bili preseženi. Seveda, podatkov za 21. stoletje je več, naravne nesreče so opisane bolj podrobno, zabeleženih je več vremenskih katastrof. Ampak to je posledica tistega, kar sem zapisal prej: razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi.
