V nedeljo, 15. aprila se je v Jožefovi galeriji Doma Marije in Marte v Logatcu odprla razstava slikarja Andreja Kosiča, ki nosi pomenljiv naslov TRPEČA METAMORFOZA. Avtorja so podprli številni obiskovalci, med katerimi je bilo tudi veliko slikarjev.
Avtor se je rodil leta 1933 v Rupi pri Gorici (Italija). Že več kot šest desetletij se posveča slikarstvu, ob tem pa je prehodil tudi pot uspešnega podjetnika ter odigral vlogo skrbnega moža in očeta petih otrok. Zaveden Slovenec ni poznan le na Goriškem, saj se je, predvsem s svojimi krajinskimi akvareli, uveljavil v mednarodnem prostoru, kjer je dobil mnoge nagrade in priznanja (Neapelj, Tokio, Rim, …). Akvarelne slike so interpretativno razpete od postimpresionistične manire do sloga poetičnega realizma ter vedno oplemenitene z domačnostjo in sporočilnostjo. Kosič se posveča tudi oljnemu slikarstvu, ilustraciji, grafičnemu oblikovanju in slikanju predlog za vitraje. Vrsto vitrajev je ustvaril za cerkev v Rupi, za katero je naslikal tudi križev pot.
Umetnika ne navdihuje le lepota stvarstva, ampak tudi trpljenje. Nove vsebinske razsežnosti je svojemu opusu dodal s ciklom akvarelov, ki nosi naslov Nedorečeno. Dela, ki so začela nastajati okrog leta 1997 so bila odlično in pomenljivo predstavljena tudi v duetu z žal že pokojnim akademskim kiparjem Stanetom Jarmom, in sicer v Galeriji ARS SACRA v Mariboru. Kosič je v tihem, na modro tonsko orkestracijo ubranem barvnem razponu, predstavil neizbežne trpljenjske usode, ki so družbo zajele v času vojnih in povojnih grozot. Vsak posameznik pa je v množici ljudi vseh generacij ostal individuum, s specifično zunanjo in notranjo podobo, z zgovornim obrazom in držo telesa. Avtor je z vsako potezo čopiča svojim akterjem vdahnil izrazni koncentrat.
V drugem desetletju 21. stoletja je Andrej Kosič nadaljeval z razmišljanji in ustvarjalnimi prizadevanji na trpljenjsko tematiko. Nastale so »Trpeče metamorfoze«. Avtor obuja zgodovinska dejstva in lastne spomine na drugo svetovno morijo, osebna presunljiva občutja ob obisku slovenskih grobišč in drugih pomnikov, tako na slovenskem kot na italijanskem ozemlju, ki ostajajo kot neizbrisna sled tega krutega časa in njegovih grozodejstev. A vsebine so tokrat podane povsem drugače. Celote se namreč odmikajo od realističnega odslikovanja, se zastirajo, ostajajo nedoločljive, »nedorečene« in se gibljejo v smeri bolj ali manj radikalnih stilizacij in abstrahiranj. Praga nefigurativnega, nepredmetnega slikarstva pa avtor ne prestopi, zato so tematski oviri sluteni, podani na asociativni, metaforični in simbolni ravni. V likovno izpovedanem ostajajo prepoznavni posamezni detajli, kot so lobanje, roke, bodeča žica, pajčevine, koli, zemlja, kamni in tektonika prostora, s katero vzpostavi jame in globeli.
Slike prinašajo novo motivno snov, predvsem pa predstavljajo odločne, večplastne in kompleksne metamorfoze avtorjevega likovnega snovanja, ki zajemajo interpretativni slog, s tem pa način, pristop in tehniko likovne vizualizacije. Serijo slik je ustvaril v oljni slikarski tehniki in skozi proces plastenja slikovne podobe razkrival in izčiščeval, hkrati pa zastiral svoje zgodbe, svoje poglede in mišljenja. Koloristični nabor je spremenil in ga pomenljivo osmislil. Paleto je intenziviral in omejil na sugestivne, asociativne in simbolne barve, na rjave, modre in zelene tone, vzete iz naravnega sveta in hkrati iz njega odmaknjene v pomenljivejše sfere, pa na izrazito temne, črne barvne sledi in na nepogrešljivo belo. Tako črna kot bela imata svojo vlogo in svoj pomen. V črni se reflektirajo temna stanja njegovih vsebin, bela pa prinaša pomiritveni trenutek v zgoščene in v srednje temno barvno stanje ubrane kompozicije. Zdi se, da na simbolni ravni prikliče misel na spravo. Iz toplo-hladnih barvnih dialogov pa vznikajo misli o večnih analogijah življenja.
Slikar se je odločil za enoten kvadratni format s par izjemami. Izbrana oblika simbolizira zemeljsko in tako že s slikovnim ekranom povzema življenje in njegove situacije.
V delih je prisotna ekspresivnost, ki jo opazimo tako v barvah, kot v potezi. Poteza se sprošča in na avtorsko artikuliran način povzema vsebinsko bistvo.
Tančice, pajčevine, lazurne koprene dogajanje napolnjujejo s skrivnostno atmosfero. Lahko jih pojmujemo kot zakritje grozodejstev ali pa razkritje spoznanja, da je vse podvrženo minevanju.
»Trpeča metamorfoza« govori o spremembah, o preobrazbi, tako likovnih idej oz. tém, kot likovnih pristopov. Posredno pa govori o spremembah vsega živega, tako človeka kot narave, o vpetosti v naravni časovni krogotok, o času, razpetem med rojstvom in smrtjo, o ciklu življenja, ki kroži, tako kot letni časi. Vsak konec pomeni nov začetek, vsaka smrt novo življenje, zato slikovnim postajam človeškega trpljenja doda še vstajenjsko, petnajsto postajo, v kateri barve, še posebej rdeča in tople žarilne, na simbolni ravni prestavljajo prestop v novo življenje. S tem avtor vsemu človeštvu omogoča doživetje katarze in na svoj ustvarjalni svod vpne novo upanje. Trpljenje se preobrazi v svetlobo, v večno življenje.
Kosičevo najnovejše umetniško delovanje ni le komunikacija z vizualno stvarnostjo, ampak likovna meditacija, razmišljanje o tematiki vojnega in povojnega trpljenja, o smislu nesmisla, navsezadnje tudi o trpljenju in odhajanju, o vsem, kar je neločljivi del našega življenja. Po Norbertu Lyntonu je umetnik tudi učitelj, njegovo delo pa apel. In iz slik Andreja Kosiča je slišati krik: »Nikoli več vojne!«
Globoko sporočilne slike so bila več mesecev razstavljena na Cerju, kjer stoji pomnik braniteljem slovenske zemlje in poteka Pot miru po Krasu. Do konca maja pa bodo nagovarjale v Jožefovi galeriji.
A.S.Š.
