Nagovor na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu državnosti je imel letos podpredsendik Državnega zbora Danijel Krivec. Celoten nagovor objavljamo v nadaljevanju.
VELJA GOVORJENA BESEDA
V veliko čast mi je, da smem danes, na predvečer državnega praznika, spregovoriti nekaj besed.
Najbolj svetel in svet čas naše zgodovine je brez dvoma čas, ko smo postali nacija z lastno državo. Še danes, več kot 30 let od tistega poletnega junijskega večera, čutim globoko hvaležnost, da je bila moji generaciji in vsem nam dana priložnost, da smo sodelovali pri tem veličastnem dogodku – rojstvu samostojne slovenske države.
To je bil čas velikih pričakovanj, hkrati pa tudi velike negotovosti. Pogum in odločnost vseh, ki so takrat sprejemali ključne politične odločitve, sta presegla dvome in omahljivost mnogih. To je bil na žalost tudi čas razdeljene politike, ki pa sta jo na srečo premagali enotnost in trdna odločenost naroda, da hoče živeti v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji. Če bi se takrat karte tega enkratnega zgodovinskega trenutka drugače premešale, je veliko vprašanje, kdaj, če sploh, bi se nam takšna priložnost še ponudila. Svojo odločitev za samostojno pot smo čez pol leta morali še enkrat potrditi, ko smo se v osamosvojitveni vojni odločno postavili v bran svoji komaj nastajajoči suvereni državi. Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov enot teritorialne obrambe in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. V osamosvojitveni vojni je ljubezen do domovine premagala strah. Možje in fantje v enotah teritorialne obrambe in policije so branili svoj dom in družino, svojo Branili so Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili.
Z neskončno hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so v vojni za Slovenijo darovali svoje življenje za domovino. Poklonimo se jim z minuto molka.
***
Ko smo pred 33 leti na plebiscitu glasovali za samostojno državo, so tisti čas zaznamovale tudi sanje o novem, boljšem življenju. Predstavljali smo si, da bo samostojna država domovina za vse. Da bo varen dom, kjer se bomo dobro počutili. Dobro se počutimo tam, kjer vlada pravičnost in imamo enake možnosti za razvoj svojih sposobnosti, kjer se naš glas sliši in je spoštovan. Dobro se počutimo tam, kjer imamo vsi državljani in državljanke enake pravice in enake priložnosti.
Je danes tako? So se naše sanje uresničile ali smo sanjali zaman?
Ko se srečujem z ljudmi, številni med njimi pravijo, da je v Sloveniji marsikaj narobe. Da so človekove pravice kršene, da sodišča sodijo glede na ime in priimek, ne pa po črki prava. Da je število ljudi, ki živijo v revščini, vsak dan večje. Da se je v Slovenijo vrnil komunizem ter da so zato ukinili dan spomina na žrtve komunističnega nasilja in Muzej slovenske osamosvojitve. Da je ulica zmagovalka lanskih volitev in da so vsi, ki so v času kovida kršili odloke ter zakone v škodo zdravja ljudi, danes nagrajeni in privilegirani. Da tako imenovana civilna družba, ki je pripeljala sedanjo vlado na oblast, izstavlja račune in iz državnega proračuna dobiva na razpisih milijonske zneske davkoplačevalskega denarja in da je zato vedno manj denarja za ceste, za domove za ostarele, za pošteno plačilo tistim, ki skrbijo za ostarele in bolne. Da se denar meče skozi okno, medtem ko bolni zaradi predolgih čakalnih vrst ne pridejo pravočasno do zdravstvenega varstva.
Žal marsikaj od naštetega drži.
Spet drugi pravijo, da je v Sloveniji živeti čudovito. Imamo krasno naravo in smo ena najbolj zelenih držav na svetu. Pravica do čiste pitne vode je zapisana v ustavi, kar je dokaz, kako zelo jo cenimo. Da sodišča delujejo in mediji vedo, kako poročati, da državljanke in državljani prejmejo objektivne in celovite informacije. Mladi in starejši so generacijsko povezani v solidarni prihodnosti, kjer bodo zgrajeni domovi za ostarele in tisoče stanovanj za mlade in bo za vse poskrbljeno.
Tudi ob pogovorih z ljudmi, ki tako vidijo življenje v Sloveniji, priznam, da so nekatera dejstva, za katera lahko rečem, da držijo, sploh tista o lepi naravi in najbolj zeleni državi ali pa o v ustavo zapisani pravici do čiste pitne vode. Glede spoštovanja te pravice pa nisem več tako prepričan.
Kljub temu pa po več kot treh desetletjih postaja vse bolj očitno, da pravičnost, spoštovanje, enakopravnost, svoboda, solidarnost različnim ljudem različno pomenijo. A ne glede na to je nujno, da v družbi obstaja temeljno soglasje o tem, kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je prav in kaj je narobe. Dobro se mora nagrajevati in slabo zavračati. Tega se ne da predpisati z zakoni.
Ko izgubimo ta moralni kompas in so stvari postavljene na glavo, je družba v krizi. In Slovenija danes je v krizi. Poglejmo samo nekaj dejstev.
Ne morem, da se ne bi strinjal z dr. Matejem Avbljem, slovenskim pravnikom, ki je pred dnevi zapisal: »Ravnanje ustavnega sodišča v zadevi RTV v svojem celotnem kontekstu pomeni resen, morda celo dokončen korak k ukinitvi ustavne demokracije na Slovenskem. Nekoč smo še lahko verjeli, da ›je v Republiki Sloveniji vzpostavljena ustavna demokracija, katere bistvo je v tem, da vrednote, ki jih varuje ustava, prevladajo tudi nad demokratično sprejetimi odločitvami večine. Vsaka oblast se lahko izvaja samo v okviru ustave in vsaka oblastna odločitev se mora gibati v okviru ustavno dopustnih možnosti.‹ Danes tega ne moremo več. In ta ›zmaga‹ je res največji, zares popoln poraz naše pravne države.«
Prav tako se popolnoma strinjam z mnenjem nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, ki je o ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja med drugim zapisal: »Žrtve komunističnega nasilja so nesporno bile, glede tega ni dvoma. Po odločitvi vlade premierja Goloba zdaj spet ni nacionalnega dneva spomina nanje. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče. Vse te odločitve precej hitro in nepotrebno trgajo družbeno soglasje, ki se je vzpostavljalo v zadnjih 15 letih glede primernega političnega govora in ravnanja glede naše polpretekle zgodovine, ki je dosegla intelektualni in politični vrh z Izjavo SAZU Slovenska sprava. Zdi se, da se vračamo v čase, ko sta se glede teh vprašanj konfliktno soočali dve resnici, z vsemi alternativnimi dejstvi vred. Problem je, da vse skupaj deluje zelo izključujoče in ne ponuja, niti si ne želi zbliževanja in razumnega dogovora.«
Res je, kot je tudi res, da je 600 evidentiranih grobišč žrtev povojnih pobojev in več kot 100 še neraziskanih vojnih morišč za Slovenijo veliko kolektivno moralno breme. Naša odgovornost je, da dostojanstveno in spoštljivo enkrat za vselej zapremo to moreče poglavje naše zgodovine. Šele takrat, ko bomo morišča označili in ko bodo žrtve dobile svoj grob, bomo vse te ljudi tudi vrnili v javni spomin. Vse žrtve so bile več kot 70 let zamolčane in še vedno čakajo na nas. Nerazčiščena preteklost ostaja mlinski kamen naše sedanjosti in prihodnosti. Ko smo se leta 1990 na plebiscitu tako rekoč soglasno odločili, da želimo živeti v samostojni državi, smo se izrekli tudi proti življenju v Jugoslaviji in komunističnemu režimu. Znamenite Pučnikove besede, ki so bile izrečene po plebiscitu: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo,« nam bodo za vedno ostale v spominu, čeprav se danes zdi, da se nekaterim toži po tistih časih. Ponovno oživljajo preteklost in z njo komunistične relikvije ter njihovo poveličevanje. Aktualna vlada z nekaterimi odločitvami in dejanji temu na žalost na široko odpira vrata.
S tem se vrača duh preteklosti, ki botruje vedno večjemu razkolu v družbi in narodu. V takšnih pogojih tudi sovraštvo ne potrebuje veliko, da se hitro širi. Gori z ognjem, ki ga podpihuje veter delitve in laži. Vse navedeno plete nevidne niti, ki nas kot narod in državo vežejo in držijo na mestu, da ne napredujemo, kot bi lahko, da zaostajamo za državami, ki so bile še nedolgo nazaj daleč za nami po razvitosti in kazalcih uspešnosti.
Ob manj hudih stvareh, kot so te, ki sem jih danes izpostavil, pa žal to ni edino, kar v naši mladi državi ni dobro, bi vsako odgovorno vodstvo bilo plat zvona. Kajti zmotno je misliti, da se bodo stvari uredile same od sebe, da bomo že nekako. Ne bomo! Če ne bomo nič naredili, bo vse v resnici samo še slabše. V mladih demokracijah, kot je naša, je nevarnost za take padce veliko večja. Vse preizkušnje, pred katere je postavljen narod, vedno zahtevajo, da se obrnemo vase, da se vrnemo k temeljem, na katerih smo postavili svoj dom, vrnemo k tistim vrednotam, ki smo jih vtkali v samo bistvo samostojne države. To so univerzalne vrednote svobode, pravičnosti, solidarnosti in domoljubnosti, ki so postale temelj demokracije, enakosti, človekovih pravic in pravne države Slovenije. Vendar tega ne bomo mogli narediti vse dotlej, dokler ne bodo nečimrnosti, sebičnosti in občutka vsemogočnosti zamenjali ponižnost, hvaležnost in iskrena skrb ter delo za narod in domovino.
Zdaj je tak čas, ki kliče nas vse, kot je nekoč zapisal Ivan Cankar: »Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel ali njegovega svetovnega naziranja.«
Naj mi bo v luči povedanega dovoljeno dodati ob rojstnem dnevu domovine, pravzaprav ob rojstnem dnevu vseh nas, eno željo oziroma poziv vsem, ki v tej državi opravljamo odgovorno delo za dobro države in naroda – združimo vse svoje znanje in moči, vse najboljše, kar premoremo, da bodo sanje, ki smo jih sanjali pred 33 leti, končno postale resničnost.
Ivan Cankar je bil človek, ki je ljubil domovino in slovenski narod z vsem svojim bitjem. Znal je brati znamenja časa in skozi pisano besedo znova in znova klicati duh slovenstva ter spodbujati pogum in enotnost slovenskega naroda. Naj zato z njegovimi besedami tudi zaključim današnji nagovor.
»Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.«
Iskrene čestitke ob dnevu državnosti! Bog živi Slovenijo!
Spletno uredništvo,
Vir: sds.si
