Delegacija SDS v sestavi Janez Janša, Aleš Hojs, Romana Tomc, dr. Milan Zver, mag. Branko Grims, Karin Planinšek, Franci Breznik in Zala Tomašič se je udeležila kongresa Evropske ljudske stranke v Bukarešti.

 

Kongres EPP je potrdil manifesto EPP, več resolucij (dostopne tukaj) in Ursulo Von Der Leyen za kandidatko Evropske ljudske stranke za predsednico Evropske komisije.

Predsednik SDS Janez Janša je nagovoril zbrane na kongresu, njegov celoten govor objavljamo v nadaljevanju.

Govor Janeza Janše:

Pred Evropsko unijo sta dva glavna izziva. Vojna v Ukrajini ter krepitev evropskega gospodarstva in kmetijstva, ki omogočata realno podlago razvoja in blaginje.

Ruska agresija na Ukrajino je razblinila iluzijo o EU kot trajni garanciji za mir na evropski celini, kar je bil temeljni cilj njene ustanovitve. Brez NATO in predvsem ZDA bi se danes z ruskimi tanki verjetno borili na ozemlju Unije. Kratkoročno je zato NATO za varnost EU edina rešitev, že srednjeročno pa mora njegovo evropsko krilo postati dovolj močno, da uspešno odvrača vse grožnje v svoji širši soseščini. Zato bi morale vse EU države članice NATO še letos doseči vsaj 2% BDP za obrambo ter potrojiti pomoč Ukrajini. Morebitna pojava novega kriznega žarišča v Pacifiku ter posledična bistvena manjša vojaška navzočnost ZDA v Atlantiku in Sredozemlju brez hitrih EU ukrepov lahko pomeni katastrofo za varnost EU.

V EU obstaja široko soglasje o postopnem prehodu v nizko ogljično družbo. Vendar mora biti ta prehod razumen, kar trenutno ni. Moderna civilizacija danes temelji na elektriki. Vendar kilovatna ura stane na Kitajskem 5 centov, v ZDA 12 in v EU, ki emitira manj kot 10% CO2 v ozračje, 20 centov. Ker je energija predraga, evropska industrija konkurenčnost dosega z manjšimi vlaganji v raziskave in razvoj ter selitvijo proizvodnje. Že srednjeročno to bistveno ogroža realno podlago evropske blaginje. Smo pa dobili množico milijarderjev, ki so obogateli s trgovanjem s CO2 kuponi.

Za institucije EU prihodnjega mandata in predvsem EPP kot osrednje EU stranke sta to dva največja izziva. Za uspešna odgovora nanju morajo države članice EU predvsem strniti vrste, kar pomeni polno osredotočenost na prioritete brez nepotrebnih spopadov okrog manj pomembnih vprašanj. Še bolj to velja za institucije EU.

Za notranjo kohezijo mora postati samoumevno, da mora biti način našega življenja mora biti določen od nas, ki tu živimo in ne od tistih, ki prihajajo. EU mora svoje zunanje meje in status državljanov držav članic EU končno vzeti povsem resno.

Doslej so bili odgovori EU marsikje prešibki, ker je evropska civilizacija spodkopavana tudi od znotraj. Predvsem od modernih verzij kulturnega marksizma, ki so ga nekatere skrajne politične stranke v veliki meri vrinile kot kvazi osnovni tok razvoja družbe. V bistvu pa gre za razkroj temeljnih stebrov zahodne civilizacije, od družine do zasebne lastnine, svobodnega šolstva, svobode govora in demokracije.

Temeljni instrument erozije evropske demokracije je vzpostavljanje vladavine neizvoljenih. Predvsem levičarski pol evropske politike je vzpostavil mrežo tako imenovanih nevladnih organizacij, ki se samookličejo za glas ljudstva, dejansko pa so podaljšek političnih organizacij ali lobističnih interesov. Bogato financirani in brez nadzora, kot je sicer uveljavljen za klasične politične stranke. Tem omrežjem in poskusom vzpostavljanja vladavine neizvoljenih se je treba zoperstaviti in se vrniti na temeljno načelo demokracije: Glas ljudstva si toliko, kolikor glasov dobiš na svobodnih volitvah.

Usoda EU je odvisna od dobrih odgovorov na oba omenjena izziva, prihodnost EPP in ostalih klasičnih EU strank pa od sposobnosti, da omeji in prepreči vladavino neizvoljenih.