Evropa se vse izraziteje deli na države, ki število prebivalcev ohranjajo predvsem s priseljevanjem, in države, ki se zaradi izseljevanja, nizke rodnosti ter staranja prebivalstva dobesedno praznijo in tonejo v demografsko krizo. Najtežje demografske razmere beležijo države Balkana ter vzhodne in jugovzhodne Evrope.

Po prikazani primerjavi je največji padec doživela Albanija, ki je od začetka stoletja izgubila kar 23,6 odstotka prebivalcev. To pomeni, da je država v približno 25 letih ostala skoraj brez vsakega četrtega prebivalca.

Na drugem mestu je Bolgarija z 21,6-odstotnim upadom, sledi Kosovo z 19,3 odstotka. Med državami z najizrazitejšim krčenjem prebivalstva so še:

  • Litva: –17,8 odstotka,
  • Romunija: –15,2 odstotka,
  • Hrvaška: –13,8 odstotka,
  • Srbija: –13,2 odstotka,
  • Gruzija: –11,1 odstotka,
  • Severna Makedonija: –10 odstotkov,
  • Bosna in Hercegovina: –9,5 odstotka,
  • Madžarska: –7,2 odstotka,
  • Poljska: –5 odstotkov,
  • Armenija: –4 odstotke,
  • Grčija: –3,8 odstotka,
  • Estonija: –2,9 odstotka.

Slovenija za zdaj raste, vendar le zaradi priseljevanja

Slovenije na seznamu držav z največjim upadom ni. Sredi leta 2000 je imela približno 1,99 milijona prebivalcev, 1. januarja 2026 pa 2.135.107. Skupno število prebivalcev se je tako povečalo za približno sedem odstotkov. Toda rast zakriva precej manj ugodno dogajanje med slovenskimi državljani.

Leta 2025 se je število slovenskih državljanov zmanjšalo za približno 5.200, število tujih državljanov pa povečalo za skoraj 9.500. Tujci so na začetku leta 2026 predstavljali že 10,5 odstotka vseh prebivalcev Slovenije.

V Sloveniji je bilo leta 2025 rojenih 16.961 otrok, umrlo pa je 21.223 ljudi. Naravni prirast je bil tako negativen za 4.262 prebivalcev. Ker je bil selitveni prirast pozitiven za 8.519 ljudi, se je skupno prebivalstvo kljub večjemu številu smrti kot rojstev povečalo za 4.257. 

Eurostatova projekcija EUROPOP2025 napoveduje, da bi število prebivalcev Slovenije lahko naraščalo še približno do leta 2029, nato pa naj bi začelo upadati. Leta 2100 naj bi v državi živelo okoli 1,905 milijona ljudi oziroma 11 odstotkov manj kot leta 2025, in to kljub predpostavljenemu pozitivnemu selitvenemu prirastu.

Vlada Janeza Janše obljublja novo družinsko politiko

Vlada je ustanovila Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve, ki naj bi se ukvarjalo z dolgoročnimi demografskimi izzivi. Med ključnimi napovedmi so postopna uvedba brezplačnega vrtca, dostopnejša stanovanja za mlade družine, lažje usklajevanje dela in starševstva ter pomoč pri reševanju prvega stanovanjskega vprašanja.

Predvideni so tudi poenotenje otroških dodatkov in davčnih olajšav, subvencionirani krediti, jamstvene sheme ter najem z možnostjo poznejšega odkupa. Ukrepi so usmerjeni v težave, ki mlade pogosto odvračajo od odločitve za družino: visoke stanovanjske stroške, negotove zaposlitve in pomanjkanje dostopnega varstva otrok. A konkretni zakoni, roki in proračunska sredstva bodo pokazali, ali bo država družinsko politiko res okrepila.

Demografski sklad kot finančno zaledje

Vlada načrtuje tudi Nacionalni demografski sklad, ki bi združil del državnega premoženja in njegove donose namenjal pokojninam, skrbi za starejše ter ukrepom družinske politike. Ideja je dobra, ključno pa je, da se čim prej začne realizirati. Sklad sam po sebi ne bo povečal rodnosti, lahko pa zagotovi stabilnejše financiranje vrtcev, stanovanjskih spodbud in drugih demografskih ukrepov. Njegov uspeh bo odvisen predvsem od preglednega upravljanja in zaščite pred političnim kadrovanjem.

Brezplačni vrtci in stanovanja so pomembnejši od enkratnih dodatkov

Dostopen vrtec lahko družinam pomaga bolj kot enkratna izplačila, saj več let zmanjšuje stroške in olajšuje usklajevanje dela ter starševstva. Enako pomembna so dostopna stanovanja in stabilne zaposlitve.  Če želi država vplivati na rodnost, mora mladim ponuditi dolgoročno varnost. Demografska politika mora biti predvidljiva in trajna, ne pa odvisna od ukrepov, ki jih lahko naslednja vlada hitro odpravi.

Migracije lahko kupijo čas, ne morejo pa ustaviti staranja

Pogosto slišimo, da bo Evropa pomanjkanje rojstev preprosto nadomestila s priseljevanjem. Toda demografske analize opozarjajo, da niti zelo visoko priseljevanje ne more bistveno spremeniti dolgoročnega staranja evropskega prebivalstva. Priseljenci namreč sčasoma prav tako postanejo starejši, njihova rodnost pa se pogosto približuje rodnosti države, v kateri živijo. Migracije, a le legalne kjer se ljudje dejansko selijo zaradi zaposlitve, lahko povečajo število delovno aktivnih in upočasnijo upad prebivalstva, ne morejo pa same odpraviti demografskega problema.

Pri beguncih in neregularnih prihodih so začetni stroški praviloma večji

Raziskave kažejo, da imajo delovni migranti praviloma boljše rezultate na trgu dela kot humanitarni migranti. Pri beguncih in prosilcih za azil so v prvih letih pogostejši jezikovne ovire, nepriznane kvalifikacije, slabša izobrazba pri delu populacije ter pravne omejitve pri zaposlovanju.

Evropska komisija ugotavlja, da begunci in prosilci za azil kratkoročno praviloma pomenijo neto javnofinančni strošek, saj država financira nastanitev, socialno pomoč, zdravstvo, izobraževanje in integracijske programe, medtem ko je zaposlenost v začetnem obdobju nizka. 

Po podatkih OECD je bila leta 2024 v EU zaposlenost priseljencev, ki so v državi živeli manj kot pet let, 57,8-odstotna. Pri priseljencih, ki so v državi prebivali najmanj pet let, je dosegala 70,4 odstotka. To kaže, da vključevanje potrebuje čas, vendar se položaj z daljšim bivanjem praviloma izboljšuje.

Razlike se lahko prenašajo tudi na naslednjo generacijo. V EU je visoko izobraženih 32 odstotkov mladih odraslih s priseljenskimi starši, med njihovimi vrstniki brez priseljenskega ozadja pa 40 odstotkov. Osnovno ali nižjo izobrazbo ima 21 odstotkov prvih in 14 odstotkov drugih. Rezultati otrok priseljencev se sicer izboljšujejo, vendar vrzeli v številnih evropskih državah ostajajo.

Ciljno usmerjene delovne vize so učinkovitejše od nenadzorovanih tokov

Če želi Evropa priseljevanje uporabiti kot pomoč pri reševanju pomanjkanja zaposlenih, so veliko učinkovitejše legalne in ciljno usmerjene delovne vize. Država lahko pri njih vnaprej določi, katere profile potrebuje, preveri izobrazbo in poklicne kvalifikacije, zahteva pogodbo o zaposlitvi ter prihod poveže z dejansko potrebo delodajalcev.

Delovni migrant tako praviloma začne plačevati davke in prispevke kmalu po prihodu, medtem ko je pri humanitarnih in neregularnih migracijah pot do zaposlitve pogosto daljša. Evropska komisija tudi sama ugotavlja, da lahko legalne delovne migracije pomagajo zapolnjevati pomanjkanje zaposlenih in podprejo gospodarsko rast.

Toda tudi delovne vize niso čudežna oziroma edina rešitev. Dolgoročna demografska politika mora vključevati dostopna stanovanja za mlade, varstvo otrok, stabilne zaposlitve, družinsko politiko, večjo produktivnost, avtomatizacijo in boljše vključevanje domačega prebivalstva na trg dela.

Evropa lahko z nadzorovanim priseljevanjem pridobi čas. Če pa bo povečevanje prebivalstva temeljilo predvsem na nenadzorovanih prihodih brez povezave s potrebami gospodarstva, lahko namesto rešitve dobi dodatne pritiske na šolstvo, zdravstvo, stanovanjski trg in socialne blagajne. Ključno vprašanje zato ni samo, koliko ljudi pride, temveč kdo pride, s kakšnim znanjem, pod kakšnimi pogoji in kako hitro se lahko vključi v delo ter družbo.

P.N.