Za evropske države, ki ležijo blizu Rusije, pojem vojne pripravljenosti ni abstraktna ideja, temveč realnost, ki jo poznajo iz zgodovine, politike in vsakdanjega strateškega razmišljanja.
V severni, baltski in srednjeevropski regiji je zavedanje o varnostnih grožnjah del javne razprave že leta, intenzivneje pa v zadnjem obdobju. Povsem drugače pa je v številnih zahodnoevropskih državah, kjer se možnost širšega konflikta še vedno dojema kot nekaj oddaljenega ali celo pretiranega. Gre za podcenjevanje situacije?
V nekaterih državah opozorila varnostnih strokovnjakov in vojaških poveljnikov naletijo na skepticizem. Javnost jih pogosto razume kot strašenje ali politično pretiravanje, ne pa kot resna opozorila na spremenjene varnostne razmere v Evropi.
Povsem drugačna slika se kaže v državah, kot so skandinavske članice Evrope, baltske države in Poljska. Tam so zgodovinske izkušnje, geografska bližina in neposreden stik z rusko politiko oblikovali precej bolj realističen pogled na varnost. V Nordijskih državah so civilna zaščita, vojaško usposabljanje in krizno komuniciranje del širše družbene kulture. V Baltskih državah je pripravljenost na krizne scenarije vprašanje preživetja, ne ideologije. Poljska pa je v zadnjih letih močno okrepila obrambne zmogljivosti in jasno sporočila, da varnosti ne prepušča upanju.
Razlika med vzhodnim in zahodnim delom Evrope tako ni v tem, kdo si želi miru. Razlika je v tem, kdo verjame, da mir zahteva pripravo.
Medtem ko nekatere družbe še vedno razpravljajo, ali je nevarnost sploh realna, so druge že sprejele dejstvo, da se varnostno okolje v Evropi spreminja. In zgodovina uči, da se nevarnosti redko najavijo v prijaznem tonu ali ob primernem času.
Pripravljenost na vojno ne pomeni želje po konfliktu. Pomeni razumevanje sveta takšnega, kakršen je – ne takšnega, kakršnega bi si želeli.
View this post on Instagram
notranjska.si