Slovenci vsak mesec plačujemo obvezno zdravstveno zavarovanje, ko zdravnika res potrebujemo, pa nas lahko pričaka večmesečno ali celo večletno čakanje. Novi poslanski predlog želi logiko sistema obrniti na glavo: namesto da pacient čaka na denar in prost termin, bi moral denar slediti pacientu.

Predstavljajte si, da dobite napotnico, vendar vam zdravstveni sistem v zakonsko določenem času ne najde pregleda ali zdravljenja. Namesto običajnega odgovora, naj pokličete druge ustanove in sami iščete krajšo čakalno vrsto, bi vam sistem ponudil konkretno rešitev.

Pacient bi lahko dobil zdravstveni bon oziroma vavčer, s katerim bi zdravstveno storitev poiskal pri drugem razpoložljivem izvajalcu – tudi pri zasebniku. Računa ne bi plačal pacient, temveč zdravstvena zavarovalnica.

Ideja je preprosta: če javni sistem storitve ne more zagotoviti pravočasno, zavarovanec zaradi tega ne sme ostati brez zdravljenja.

Predlog je že v državnem zboru

V parlamentarno proceduro sta bila 10. julija vložena predloga zakona o pacientovih pravicah in zakona o javnem dopolnilnem izvajanju zdravstvenih ter socialnovarstvenih storitev. Predlagala ju je poslanska skupina Resnica, zato za zdaj še ne gre za sprejeto rešitev vlade, temveč za poslanski predlog, o katerem bo moral odločati državni zbor.

Ena od osrednjih rešitev je zdravstveni bon za ljudi brez izbranega osebnega zdravnika. Če jim ZZZS v 30 dneh in v območju 25 kilometrov od doma ne bi našel zdravnika, bi lahko bon unovčili pri katerem koli zdravniku, tudi zasebnem. Ta bi nato prevzel celotno vlogo osebnega zdravnika, vključno z izdajanjem receptov in urejanjem bolniškega staleža.

Pri drugih zdravstvenih storitvah predlagatelji napovedujejo tako imenovanega aktivnega navigatorja. Če pacient ne bi dobil termina znotraj najdaljše dopustne čakalne dobe, bi mu sistem sam poiskal tri izvajalce, pri katerih bi lahko najhitreje prišel na vrsto.

Ne bolnišnici, denar naj sledi bolniku

To bi pomenilo velik miselni preobrat. Pacient ne bi bil več vezan na eno ustanovo samo zato, ker ima ta sklenjen določen program ali ker je tja poslala napotnica. Pomembno bi bilo predvsem, kdo lahko storitev opravi kakovostno in pravočasno.

Zdravstveni bon zato še ni čudežno zdravilo za slovensko zdravstvo. Lahko pa predstavlja prvi resen korak k sistemu, v katerem pacient ne sledi denarju, pogodbam in birokraciji – ampak denar končno sledi pacientu.

Zagovorniki takšnega modela poudarjajo, da javno zdravstvo ni nujno enako izključno državnim in občinskim zdravstvenim zavodom. Javno mrežo lahko sestavljajo tudi zasebni izvajalci in koncesionarji, kadar storitve pacientu opravijo na stroške obveznega zavarovanja in pod enakimi strokovnimi pravili.

Za bolnika naj ne bi bilo pomembno, kdo je lastnik stavbe ali aparata. Pomembno je, da pride do pregleda, diagnoze in zdravljenja, preden se njegovo zdravstveno stanje poslabša.

Zasebnik ne bi pomenil samoplačništva

Beseda »zasebnik« pri nas pogosto sproži strah, da bo moral pacient ob prihodu v ordinacijo odpreti denarnico. Toda zdravstveni bon bi temeljil na drugačni logiki. Pacient bi zasebnega izvajalca izbral zato, ker mu javni sistem ni pravočasno zagotovil storitve. Plačilo bi prišlo iz zdravstvenega zavarovanja, v katerega je zavarovanec že vplačeval.

To bi lahko aktiviralo tudi opremo, ordinacije in zdravstvene kadre, ki obstajajo, vendar trenutno niso v celoti vključeni v izvajanje javno plačanih programov. Pravica do zdravljenja v tujini zaradi preseganja najdaljše dopustne čakalne dobe sicer obstaja že danes. ZZZS lahko pod določenimi pogoji odobri zdravljenje v drugi državi in povrne povezane stroške. Predlagani domači sistem bi želel podobno načelo uporabiti hitreje in bližje pacientovemu domu.

Bi zaradi tega čakalne vrste res izginile?

Bon sam po sebi ne more ustvariti novih zdravnikov, medicinskih sester ali operacijskih dvoran. Če kadra ni nikjer, pacientu tudi list papirja ne bo priskrbel pregleda. Predlog bi lahko pomagal predvsem tam, kjer zmogljivosti obstajajo, vendar jih sedanji način sklepanja pogodb in financiranja ne uporablja dovolj učinkovito. Odprta ostajajo vprašanja, kakšne cene bi ZZZS plačeval, kateri zasebniki bi morali bone sprejemati ter kako bi preprečili, da bi najlažje in najdonosnejše storitve prevzel zasebni sektor, težji primeri pa bi ostali javnim bolnišnicam.

Tudi ZZZS ob prvi predstavitvi predloga še ni podal vsebinskega mnenja, saj z zakonskimi besedili takrat še ni bil uradno seznanjen. Predstavniki Resnice so sicer navedli, da so se pogovarjali z drugimi parlamentarnimi strankami in ministrstvom ter da po njihovi oceni predlog ima podporo.

Kaj pa več zavarovalnic?

Naslednji korak širše zdravstvene reforme bi lahko bila razprava o tem, ali naj ima plačevanje storitev še naprej skoraj v celoti v rokah ZZZS ali pa bi lahko za zavarovance tekmovalo več zavarovalnic.

Zagovorniki konkurence trdijo, da bi se morale zavarovalnice boriti za pacienta, iskati hitrejše izvajalce in zahtevati boljše cene. Nasprotniki opozarjajo, da imajo zasebne zavarovalnice tudi stroške trženja, dobičke in interes izbirati manj tvegane zavarovance. Takšne spremembe niso del samega predloga zdravstvenega bona in bi zahtevale precej širšo reformo financiranja zdravstva.

Največ bi pridobil pacient

Najpomembnejša sprememba bi bila odgovornost sistema. Danes se pacient pogosto sam prebija med napotnicami, telefoni in spletnimi seznami ter išče ustanovo, kjer bi prišel prej na vrsto. Po predlaganem modelu bi moral rešitev poiskati sistem.

Če je država od človeka pobrala obvezni prispevek, mu ne bi smela ponuditi samo mesta v čakalni vrsti. Zagotoviti bi mu morala pravočasno zdravstveno storitev – ne glede na to, ali jo opravi državni zavod, občinski zdravstveni dom, koncesionar ali ustrezno nadzorovan zasebnik.

P.N.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA