Kako krvavi očetje poskrbijo za svoje sinove

Po poročanju Nova24tv.si je Univerza v Ljubljani  ob koncu leta 2018 za zaslužna profesorja nagradila dr. Cirila Ribičiča in dr. Jadrana Mačka, sinova dveh spornih partijskih funkcionarjev bivšega režima, Mitje Ribičiča in Ivana Mačka. Oba pokojna partijska funkcionarja sta si kariero v komunistični hierarhiji ustvarila že med 2. svetovno vojno kot poveljnik in oficir OZNE, predhodnice UDBE. Oba sta med glavnimi krivci povojnih pobojev in krvavih zločinov pri izvajanju krvave revolucije po koncu 2. svetovne vojne. Ob koncu članka pa lahko kliknete na dokument, kjer boste videli vseh 217 žrtev, ki jih je ukazal ubiti Mitja Ribičič.

“Aha! Rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič sporoča: Zaslužna profesorja Univerze v Ljubljani v letu 2018 sta tudi: – Jadran Maček, Fak. za kemijo in kem. tehnologijo, sin Ivana Mačka-Matije in Ciril Ribičič, Pravna fakulteta UL, sin Mitja Ribičiča. Ugrabljena država,” se je odzvala na škandalozni naziv obeh profesorjev novinarka Demokracije Petra Janša. Dokaz več, da so stare struje komunističnega sistema vedno znale odlično poskrbeti za svoje sinove in hčere ter da leta 1991 ni prišlo do preloma med starim in demokratičnim sistemom. Da sile kontinuitete obvladujejo izobraževalni sistem, poleg medijev in gospodarstva enega najpomembnejših za nadaljnjo indoktrinacijo ter vzdrževanje oblasti tranzicijske levice, priča ravno to imenovanje.

Potomce komunistov tako najdemo zaposlene kot univerzitetne profesorje, raziskovalce na inštitutih, novinarje, sodnike ali visoke uradnike na katerem od neštetih slovenskih uradov in agencij.

Krvave roke Mačka in Ribičiča
Jadran Maček in Ciril Ribič sta oba sinova pokojnih vplivnih partijskih funkcionarjev, Ivana Mačka – Matije in Mitje Ribičiča – Cirila. Leta 1944 je Ivan Maček postal načelnik oddelka za zaščito naroda Slovenije, imenovane tudi Ozna, matere civilne Udbe in vojaškega Kosa (Kontraobveščevalna služba) in vseh poznejših slovenskih obveščevalnih in varnostnih služb, tudi današnje Sove. Njegov pomočnik pri OZNE je bil major Mitja Ribičič. Po vojni je oblikoval seznam 5850 ljudi, ki jih je OZNA aretirala. Svojo življenjsko pot je končalo 217 ljudi, ki so jih po Ribičičevem ukazu ubili. Pri tem velja spomniti, da sta se tako Maček kot Ribičič pred vojno krvavih Stalinovih praks učila v Moskvi, kar jima je kasneje prav prišlo pri izvajanju revolucije.

Ivan Matija Maček je bil strah in trepet v jugoslovanskem komunističnem sistemu. Maček je vseskozi, že od prvih let po vojni, vodil tudi posebne posle, imenovane “Mačkova trgovina”. Bolj ali manj je šlo za državno tihotapljenje, tudi orožja, in pranje denarja prek firm na tujem. Kajpak se je o tem zgolj šepetalo, strah pred maščevalnim komunistom stare šole Matijo Mačkom in njegovo dolgo roko, policijo in Udbo, je bil prevelik.

Mitja Ribičič je eden redkih, proti kateremu je bila podana vsaj kazenska ovadba Vrhovnega tožilstva v letu 2006, vendar je Okrožno sodišče v Ljubljani pravnomočno zavrnilo, ne glede na to, da je po poročanju takratnih medijev v Sloveniji proti Ribičiču tožilstvo predstavilo trdne dokaze za njegove ukaze o pobijanju svojih ideoloških nasprotnikov. Na odločanje vodstva komunistične tajne policije naj bi kazala tudi usoda domobrancev iz Rovt, ki so se novi oblasti sami predali, iz ugotovitev Inštituta za novejšo zgodovino pa izhaja, da so bili odpeljani na eno izmed morišč, kjer so končali izvensodno pobiti.

Zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije ne bi nikoli smel postati profesor in ustavni sodnik

Vendar pa je sin Ciril Ribičič na račun pravega porekla uspel napraviti čudovito kariero. Prvo so mu omogočili čudovito pravniško akademsko službo predavatelja na Pravni fakulteti v Ljubljani. V letih 2000 do 2009 je bil celo ustavni sodnik na Ustavnem sodišču. Toda še pred tem je bil v nekdanjem totalitarnem režimu izvoljen za predsednika Zveze komunistov Slovenije (decembra 1989). Pod njegovim vodstvom se je ZKS februarja 1990 na zadnjem 14. kongresu ZKJ odcepila od Zveze komunistov Jugoslavije in se v pripravah na prve večstrankarske volitve v Sloveniji preimenovala v Stranko demokratične prenove, sedanjo stranko Židanovih Socialnih demokratov.