Kot smo lahko pričakovali, so dominantni mediji, takoj ko se je zamenjala vlada, povsem »obrnili ploščo«. To, kar je bilo prej predmet kritike in zavračanja, je sedaj ignorirano ali celo deležno podpore. Vsaka kadrovska poteza, ki je bila opravljena v okviru prejšnje vlade, je bila označena za politično nastavljanje strankarskih lojalistov. Sedaj, ko je kadrovskih menjav – tudi na povsem nepolitičnih področjih, kot je zdravstvo – več, kot jih je bilo prej, pa je vse tiho. Si predstavljate, da bi Janševa vlada že na svoji prvi seji zahtevala od ministrstev, uradov in agencij v okviru državne uprave, da pripravijo seznam vseh zaposlitev, napredovanj in premestitev v mandatu njene predhodnice? Prepričani smo lahko, da bi nastala totalna medijska panika, češ da gre za politične čistke in uvajanje avtokracije. Sedaj pa so se mediji zadovoljili s pojasnili predsednika vlade, da se s tem uvaja večja transparentnost. Skratka, po njihovem ni nobenih razlogov za skrb, ker je pač premier tako rekel.

Robert Golob (in z njim vsa vlada) je že vedno v nekakšnem kokonu medijske zaščite, tako kot je bila pred volitvami. Mediji niso kritično izpostavili niti največjih vladnih spodrsljajev, kot je bil tisti, ko je zaradi nespretno izvedene podražitve bencina tega ponekod za več dni zmanjkalo (kar se je zgodilo prvič v samostojni Sloveniji). Ali pa premierjevih izjav o proruski usmerjenosti slovanskih narodov Zahodnega Balkana in neustreznem odnosu Zahoda do Rusije, kar je znova zbudilo sum o simpatijah, ki jih uživa ruski režim v novo komponiranih vladajočih krogih. Da ne govorimo o tem, da vlada močno zamuja, kar zadeva sistematično ukrepanje zoper energetsko in prehransko draginjo.

Zdi se, da osrednji mediji o spornih dejanjih vladajoče koalicije, njihovi vsebini, okoliščinah in potencialnih posledicah sploh ne poročajo. Poročajo samo o interpretacijah teh dejanj – in to s strani samih protagonistov. Namesto analiz dogajanja spremljamo (samo)apologijo oblastnikov. Njim očitno novinarji večinoma »verjamejo na besedo«; tudi takrat, ko je razvidno, da so njihove izjave in ravnanja v protislovju.

Na drugi strani pa obsedenost z Janezom Janšo tudi potem, ko je njegova stranka izgubila volitve in njegova vlada končala mandat, nikakor ne pojenja. Za vse, kar je v deželi slabega, je še vedno kriv on. Tako v Mladini očitajo Janševi vladi »predvolilno ustvarjanje gospodarske rasti«, zardi česar naj bi država izgubila tisto milijonov evropskih nepovratnih sredstev. Takšno nebulozno sintagmo lahko sproducira samo sprevržen um naših družbenopolitičnih delavcev. Očitno je tudi gospodarska rast nekaj slabega, če je zanjo zaslužna »napačna« politična opcija. To je popolno sprevračanje realnosti in kot takšno povsem skregano z zdravo pametjo.

Dvojna merila so »na delu« tudi pri presojanju delovanja tistih institucij, ki so glavni »predmet poželenja« oblastnikov. To velja v prvi vrsti za nacionalno radiotelevizijo, predvsem njene organe upravljanja. Tako je politična usmerjenost programskih (in nadzornih) svetnikov postala problem šele sedaj, ko je večino imenovala desna vlada. Problem je njihova »napačna« politično-nazorska usmerjenost. Ko so v organih upravljanja sedeli ljudje, ki so jih imenovale leve vlade, je bilo pa vse v redu. Sporen (češ da je »političen«) je sedanji predsednik programskega sveta, čeprav ni član nobene politične stranke, njegov predhodnik, ki je bil član centralnega komiteja zveze komunistov in kasneje državni sekretar, pa ne. In prepričani smo, da ko bo nova vlada – z novim zakonom ali brez njega – prevzela nacionalno RTV, bo na upravljavska mesta imenovala samo ljudi iz svojega kroga. A politično-medijskih aktivistov to ne bo motilo.

dr. Matevž Tomšič, sociolog, profesor in politični analitik