Zgodba o tem, da so komunisti Slovencem izbojevali ugodno zahodno mejo, ni nič drugega kot zlagan mit. Resnica je ravno nasprotna. Če ne bi bilo komunistične revolucije, bi se slovenska državna meja bržkone vila globoko na sedanjem italijanskem in tudi hrvaškem ozemlju.
Popolnoma jasno je, da v časih, ko narodu oz. domovini trda prede, stopijo v prve vrste domoljubi in za blagor domovine zastavijo tudi svoje življenje. Nesporno je, da so slovenski domoljubi množično odhajali v partizane, da bi obranili Slovenijo pred tujo agresijo. Žalostno pa je, če narodni odpor domoljubov za svoje partikularne interese zlorabi brezvestna klika, ki izide iz naroda. In prav to se je zgodilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Zgodila se je komunistična revolucija in komunisti so s svojo subverzivno dejavnostjo slovensko osvobodilno domoljubno silo spremenili v svojo zasebno vojsko zaradi političnega okoriščanja. Resnični slovenski domoljubi, ki so odšli v partizane, so to tedaj prepozno spoznali. Nekateri so umrli v komunističnih čistkah ali padli v bojih, dezertirali, se pridružili kontrarevoluciji ali pa samo škripali z zobmi, ostali v partizanih in z grenkobo v srcu zdržali do bridkega konca, ko se je cel narod znašel v brezumju. V članku špekuliramo, vendar gre za obravnavo mednarodnih odnosov oz. ravnotežja sil v tedanjem času ter primerjave razpletov dogodkov v podobnih zgodovinskih situacijah, zato so špekulacije dokaj verjetne. Nesporno pa je, da je bil komunistični internacionalizem škodljiv za slovenski nacionalni interes.
Nesrečni “mali Sovjeti”
Ko so se po vojni slovenski komunisti z zavezniki pogajali za jugoslovansko-italijansko mejo, so se Američani aktivno zavzemali za interese Italije, četudi so Italijani prej v vojni množično pobijali ameriške vojake. Toda situacijo je treba razumeti v luči povojne grozeče hladne vojne (poleg nekaterih katastrofalnih potez partizanskega vodstva). Američani so jugoslovanske partizane posmehljivo imenovali mali Sovjeti in pridobivali ozemeljske pozicije Italiji tudi zaradi grozečega konflikta s komunističnim blokom. Sever Jadrana je bil strateško preveč pomemben, da bi ga zahodni zavezniki prepustili sovjetskim lakajem. Italijanski strani je zato zrasel pogum, saj je kot poraženka vojne zahtevala skoraj rapalsko mejo. Italija meje z Jugoslavijo zato še dolgo ni priznala. Slovenci imamo pravzaprav veliko srečo, da se je socialistična Jugoslavija zaradi konflikta s sovjetskim blokom morala vsaj delno nagibati na zahod, saj je prav to odprlo pot osimskim sporazumom, ki so začeli veljati šele leta 1977 in dokončno zaprli vprašanje meje z Italijo le dobrih 13 let pred slovenskim plebiscitom. Če ne bi bilo teh sporazumov, bi se Slovenija po osamosvojitvi lahko soočila z izredno hudim problemom meje na zahodu, ker bi Italija kaj lahko zahtevala popravke, če meje z osimskimi sporazumi ne bi prej že priznala.
Lahko bi bilo bistveno drugače
Na italijanskem delu slovenskega ozemlja so se slovenski domoljubi soočali s fašističnim nasiljem že dve desetletji. Zato so bile razmere za narodni upor ob okupaciji sil osi tam zrele. Domoljubna organizacija TIGR je bila na območju aktivna že pred vojno. Na drugi strani rapalske meje se je pojavila plava garda, slovenski četniki, gverilske enote, ki so nastale iz poražene jugoslovanske vojske. Tu je bilo veliko jugoslovanskih oficirjev. Slovenski četniki so med vojno delovali kot obveščevalci zahodnih obveščevalnih služb in diverzanti. Partizani so jih uničili leta 1943.
Veliko pripadnikov TIGR je odšlo v partizane. Na drugi strani se je plava garda povezala z okupatorjem, ker je videla veliko nevarnost v komunistični revoluciji, kar je moralno slabo delovalo na številne slovenske četnike. Ob odsotnosti komunistične revolucije bi ti dve organizaciji odpor proti okupatorju vsekakor izvajali. Z nadzorom obsedeni komunistični glavni štab je zelo pozno vzpostavil neposredni nadzor nad slovenskimi partizani, kar pomeni, da bi bil odpor v Sloveniji brez komunistov izključno slovenski do poraza sil osi. Če bi TIGR in plava garda vodila odpor po nizozemskem ali norveškem principu (diverzantske akcije, atentati, obveščevalna dejavnost), bi med zavezniki Slovenci uživali velik ugled. Po drugi strani bi z usklajenimi akcijami aktivistov v smislu razorožitve italijanskih vojaških enot in deponije orožja na skritih mestih imeli dovolj potenciala udarne moči, da bi lahko ob dobri predhodni organizaciji in množični mobilizaciji domoljubov spomladi 1945 pripravili vstajo proti Nemcem v fazah, ko so se ti že umikali. Tedaj bi nova slovenska vojska lahko osvobodila vsaj tako veliko ozemlje na zahodu, kot so ga osvojili partizani; nadzor bi vzpostavila tudi v drugih delih Slovenije (z izjemo Prekmurja). Značilno za partizane je bilo, da so na ozemljih, kjer so živeli tudi Italijani, takoj začeli izvajati trdo revolucionarno politiko, zaradi česar so si nakopali jezo italijanskega prebivalstva. Če bi zahodno usmerjena slovenska vojska izvajala prijazno politiko do italijanskega življa, proti sebi ne bi obrnila javnega mnenja.
Na drugi strani bi domoljubni slovenski politiki oz. diplomati lahko preko Šubašićeve jugoslovanske vlade v Londonu navezali stike z zahodnimi diplomati in postali igralec v povojni ureditvi Evrope. Zaradi lege Slovenije in specifike tedanjega mednarodnega položaja Jugoslavije (Stalin, Churchill in Roosevelt so se na Jalti dogovorili, da bo vpliv Zahoda in Sovjetske zveze v Jugoslaviji 50:50) bi lahko slovenski politiki in diplomati uspešno udejanjili nekaj takega, kar je uspelo Čehom po drugi svetovni vojni. Zaradi bataljonov čeških vojakov prostovoljcev na strani antante na vseh treh frontah prve svetovne vojne ter zaradi briljantne diplomatske akcije Beneša in Masaryka je češka med zmagovitimi zavezniki po vojni uživala neverjeten ugled in bila zraven pri vseh pomembnih odločitvah. Tako so se na pariški mirovni konferenci celo pojavljale ideje, da bi Čehi dobili koridor do Jadranskega morja in mesto Reko.
Ob situaciji po drugi svetovni vojni, ko je sovjetska Rdeča armada osvajala vzhodno Evropo, bi se ob učinkoviti slovenski vojaški in diplomatski akciji kaj lahko zgodilo, da bi bili zavezniki zainteresirani ustanoviti Slovenijo v dosti večjih mejah, kot jo poznamo danes. Vse naše sosednje države (Avstrija, Italija, Madžarska in celo Hrvaška – NDH) so bile namreč del sil osi, torej so imele po vojni zelo slabe pogajalske pozicije. Zato bi bilo zelo verjetno, da bi bili zahodni zavezniki zainteresirani, da se v tem delu razvije močnejša njim naklonjena državica. To bi pomenilo, da bi Slovenija brez zadržkov dobila Trst, Gorico in večje ozemlje v Italiji, denimo po meji med Italijo in Avstrijo pred 1. sv. vojno, ali pa bi celo dobila še slovensko Benečijo. V tem kontekstu bi bile nemara mogoče celo korekcije meje na Koroškem, o čemer pa zaradi komunistične oblasti v Jugoslaviji za zahodne zaveznike sploh ni bilo govora. Istra je bila tedaj narodno mešana, tako da bi jo vključno z Reko verjetno dobila Slovenija kot dedinja stare Avstrije. Zelo verjetno bi Jugoslavija tedaj razpadla zaradi akcije Titovih partizanov in položaja Sovjetov na vzhodu, saj srbski kralj ne bi mogel prevzeti oblasti. V vzhodnem delu Jugoslavije bi tako zagotovo zmagal komunizem. Vsi indici kažejo, da bi bila Slovenija brez komunistične revolucije samostojna in ozemeljsko bistveno večja država ter del zahodne sfere in prva v obrambi pred železno zaveso.
Uredništvo, prvotno objavljeno tukaj.
