Jan Macarol je slovenski podjetnik, inovator in družbeni komentator, znan po svojih neposrednih in kritičnih pogledih na delovanje države, gospodarstva in političnega sistema. V enem izmed svojih nedavnih zapisov je z ostrim, satiričnim tonom opozoril na nevarno razrahljano rabo pojmov, kot sta »sredina« in »ekstremizem«, ter na ideološko dvoličnost aktualne oblasti. Spodnji zapis predstavlja povzetek in interpretacijo njegovega javno objavljenega razmišljanja, v katerem brez olepševanja secira stanje slovenske politike in družbe.
V današnji Sloveniji se je pojem »skrajne desnice« nevarno razširil. Ne označuje več političnih robov, temveč vse pogosteje zajame vsakogar, ki zna povezati osnovna dejstva. Če znaš sešteti 1 + 1, če meniš, da bi moral za obvezne zdravstvene prispevke dejansko dobiti zdravnika – in to še v tem stoletju – ali če verjameš, da podjetnik ni kriminalec, temveč nekdo, ki ustvarja delovna mesta, si očitno postal sumljiv element družbe.
Po tej novi logiki je želja, da ti država ne pobere polovice plače za sisteme, ki ne delujejo, dovoljšen razlog, da dobiš etiketo nevarnega ekstremista. Skrajna desnica.
Leva sredina, ki to ni
Na drugi strani političnega spektra naj bi stala t. i. leva sredina, utelešena v Gibanju Svoboda. A kot opozarja podjetnik in javni komentator Jan Macarol, je ta oznaka vse prej kot realna.
»Če je to leva sredina, potem sem jaz primabalerina v Bolšoj teatru,« pravi Macarol.
Dejstva govorijo sama zase: vojna z zdravniki, vojna z gospodarstvom, nenehno višanje davkov in ideološki napadi na tako imenovani »sovražni kapital«. To niso značilnosti politične sredine. To so ukrepi, ki jih običajno povezujemo z izrazito levo ideologijo.
Po Macarolovem mnenju so se Svobodnjaki s svojimi dejanji pomaknili tako daleč v levo, da ob njih celo Luka Mesec deluje kot zmeren borzni posrednik z Wall Streeta. Tudi stranke, ki se odkrito razglašajo za socialistične, ob tej politiki izpadejo skoraj spravljivo.
Ironija slovenske politike je, da imamo stranko Levica, ki vsaj odkrito prizna svojo socialistično identiteto. Hkrati pa imamo Gibanje Svoboda, ki se predstavlja kot sredinsko, medtem ko izvaja politiko, ki bi ji brez težav ploskali v Havani leta 1960.
Macarol to ponazori slikovito: prodajati takšno politiko kot sredinsko je podobno, kot da bi veganom ponujali zrezke in jim zatrjevali, da gre za »procesirano solato«.
Kdo je torej pravi problem?
Ko politični predstavniki govorijo o boju proti »desnemu populizmu«, se po mnenju kritikov v resnici borijo proti zdravi pameti. Ne proti skrajnostim, temveč proti vsem, ki opozarjajo, da sistem ne deluje in da se država odmika od realnosti.
»Slovenija ni Kuba in čas bi bil, da nehamo zganjati to farso,« opozarja Jan Macarol.
»Edina sredina, ki nam jo ta politika trenutno kaže, je iztegnjen sredinec.«
Uredništvo Notranjska