V slovenskem medijskem prostoru je završalo, ko je v javnost pricurljala zgodba o Jocu Pečečniku in njegovem domnevnem poskusu vplivanja na uredniško politiko. Po navedbah, ki krožijo v novinarskih krogih, naj bi znani podjetnik – Pečečnik novinarki Financ naročil prostor za “lepo naslovnico” o vladi. Ne oglas. Ne komentar. Naslovnico.

 

Če je bilo to mišljeno kot prijateljska pobuda, se je hitro izkazalo za komunikacijski polom – v trenutku, ko je to novinarka sama objavila na omrežja. Naslovnica ni tržno blago, ki se ga naroča po telefonu, ampak simbol uredniške avtonomije. In prav tu je Pečečnik – nehote ali ne – stopil na mino.

Namesto diskretnega lobiranja je zgodba dobila javni epilog. Novinarska skupnost je reagirala z nelagodjem, del javnosti z zgražanjem, družbena omrežja pa z ironijo. V trenutku je nastal vtis, da nekdo z denarjem in vplivom pričakuje medijsko naklonjenost po naročilu – in to ravno v času, ko se vlada sooča z vse več kritikami.

Ironija? Če je bil namen izboljšati podobo oblasti, je učinek ravno nasproten. Zgodba je postala učbeničen primer, kako se ne komunicira z mediji. Namesto “lepe naslovnice” je javnost dobila vprašanja o pritiskih, neodvisnosti in meji med oglaševanjem ter novinarstvom.

Pečečnik se je tako znašel v vlogi, ki si je verjetno ni želel: kot simbol nerazumevanja osnovnih pravil medijske igre. Ne gre niti za to, ali je bil poskus dejansko mišljen kot pritisk ali zgolj nerodna pobuda. V politiki in medijih šteje vtis – in ta je bil slab.

Prav tako se sprašujemo kaj se je zgodilo s Pečečnikom in kaj mu je Golobova vlada obljubila? Razlika v njegovi “nepristranskosti” do vlade je skozi mesece postala očitna; saj je Pečečnik povsem obrnil plato. Pred časom je Golobovo vlado kritiziral, saj ni upoštevala interesov gospodarstvenikov v sklopu kluba SBC, ki ga sam tudi vodi….le nekaj mesecev kasneje pa je Pečečnik postal goreč podpornik Golobove vlade.

Člani kluba SBC so zgroženi, nekateri naj bi tudi napovedovali odhod. Je Pečečnik postal plačanec Golobove vlade? Kaj so mu obljubili?

Lekcija novinarske sage oziroma te zgodbe pa je preprosta: medijev se ne kupuje z željami, še manj z naročili. Naslovnice si vlade in politiki prislužijo – ali pa jih ne. Ko to mejo nekdo prestopi, se blamira sam. In tokrat se je, vsaj v očeh javnosti, zgodilo zelo glasno.

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA