O evtanazii smo že odločali na referendumu, in sicer pred letom dni, pri čemer se je večina volivk in volivcev odločila, da možnost o končanju življenja podpira. Vlada pa ima sedaj na mizi zakon, ki bo omogočal prostovoljno končanje življenja.
Da gre za zakon, ki ne pripelje več svobode, temveč odpira vrata kulturi smrti, izgubi
človeškega dostojanstva in zmanjšanju vrednosti življenja predvsem tistih, ki so najbolj ranljivi, starejših, bolnih, invalidnih in osamljenih, menijo nasprotniki evtanazije, ki izhajajo iz predpostavke, da kot narod temeljimo na krščanskih in humanističnih vrednotah in vemo, da je življenje svet in nenadomestljiv dar tudi, ko je ranjeno, šibko ali na koncu poti. Naloga civilizirane družbe je, da ščiti najšibkejše, ne da jim tiho odpira vrata v smrt.
Privrženci rešilne bilke oz. evtanazije, pa izhajajo iz predpostavke, da vsak posameznik lahko odloča in izbira zase, da tudi živali lahko prekinemo življenje, zakaj torej tega usmiljenja ne bi bilo za ljudi? Kdo se lahko postavi v vlogo boga in odloča o tem? Kje so torej meje razuma in etike?
1. Vsako človeško življenje ima nedotakljivo vrednost.
Naša ustava v 17. členu jasno določa: Človekovo življenje je nedotakljivo. Legalizacija evtanazije pomeni neposreden napad na to ustavno določilo.
2. Namesto smrti, pravica do dostojne oskrbe.
Predlagani zakon skuša uvesti »pravico do smrti«, še preden je slovenski zdravstveni sistem sploh zagotovil pravico do dostojnega umiranja. Paliativna oskrba v Sloveniji je močno podhranjena. Po podatkih Zdravstvenega sveta RS iz leta 2023 ima več kot 50 % bolnikov z napredovalo kronično boleznijo nezadosten dostop do celostne paliativne oskrbe. Namesto da ponudimo umirajočemu lajšanje bolečin, prisotnost, sočutje in podporo, mu ponujamo smrt kot »usmiljeno rešitev«. To ni napredek. To je odpoved skrbi.
3. Stališča zdravniških organizacij so jasna: Evtanaziji nasprotujejo.
Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije sta se že večkrat jasno
izrekla proti evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru. V skupnem stališču iz aprila 2024 sta zapisala:
»Zdravniška pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni del zdravniškega poklica.
Naša temeljna dolžnost je ohranitev in zaščita življenja, spoštovanje dostojanstva
vsakega bolnika, ter lajšanje bolečine in trpljenja.«
Prav tako je Mednarodna zdravniška zbornica (WMA) v svoji deklaraciji večkrat poudarila, da evtanazija ni etično sprejemljiva in da zdravnik ne sme biti udeležen v dejanjih, katerih namen je namerno končanje življenja bolnika. Kdo bo še varoval bolnike, če tudi zdravnik, ki naj bi zdravil, tolažil in spremljal, postane tisti, ki lahko življenje konča?
povzeto; portal Os
notranjska.si