Odziv Društva SOS telefon na izjavo direktorja Psihiatrične klinike Ljubljana, da “je bilo dvajset let nazaj prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa, sistema.”
Njihov odziv objavljamo v celoti:
Spolno nasilje je kaznivo dejanje, ob katerem je izraženega največ dvoma v žrtev. Gre za težko dokazljiva dejanja, pri katerih so žrtve tekom sodnega postopka, kadar do njega sploh pride, popolnoma razčlovečene in ponovno viktimizirane znotraj sistema. Trpijo tudi njihovi bližnji.
Trpljenje je tiho in skrito večinoma za štirimi zidovi njihovih domov.
Tiste žrtve, ki imajo srečo, da uspejo priti do dobre terapevtske pomoči, o svojem trpljenju spregovorijo znotraj terapevtskih in psihosocialnih svetovalnic. Čakalne dobe so dolge, večinoma pa nimajo denarja za plačilo pri zasebnikih. Potrebno je tudi najti osebo, ki zna prepoznati in pomagati, ko gre za spolno zlorabo v otroštvu ali spolno nasilje v odrasli dobi.
Nenaden vonj lahko pri žrtvi sproži spomin na travmatičen dogodek, ki jim je uničil otroštvo, mladost ali odraslo dobo in življenje se lahko vrti samo okrog “odpravljanja posledic”. Medtem ko storilci mirno hodijo po svetu in lahko ponavljajo to, s čimer so nekaznovano v življenju odšli naprej. Nemalo žrtev se znajde tudi na psihiatriji. Večinoma so njihove izkušnje, da jih nihče ne vpraša ali so preživele spolno zlorabo, spolno nasilje, spolno nadlegovanje.
Vsaka 5. oseba je v otroštvu doživela vsaj eno obliko spolnega nasilja.
Vsaka 7. dve ali več. Zgolj 6 odstotkov jih je vložilo kazensko ovadbo.
Le polovica teh primerov se je zaključila s sojenjem. Vsaka 4. kazenska ovadba pa se konča brez obsodbe. Gre za podatke iz raziskave Ministrstva za pravosodje iz leta 2020, ki je pokazala tudi, da kar 15 odstotkov vprašanih meni, da so žrtve in ne storilci odgovorne za svoja dejanja in da kot žrtev stereotipno vidijo dekle, zlorabo pa pripisujejo izzivalnemu oblačenju ali obnašanju.
O kakšnem sistemu množičnega prijavljanja spolnih zlorab govori direktor psihiatrične klinike Ljubljana?
Realnost žrtev in nas, ki jih vsakodnevno spremljamo, je, da živimo v sistemu, kjer se jim po pravilu ne verjame, v katerem se nanje prelaga krivdo za preživeto nasilje, kjer se gre v dvomu včasih celo tako daleč, da sodnik sploh ne postavi izvedenca ali pa le-ta naredi poročilo zgolj na osnovi predhodne dokumentacije, ne da bi enkrat samkrat srečal osebo, o kateri poda svoje mnenje.
Naša realnost je znotraj sistema, ki generira nove in nove žrtve tako, da jih utiša vsakič na novo. Da lažejo, da so same krive.
Včeraj je bil dan, ko je žrtve ponovno nekdo hotel utišati. Včeraj pa je bil tudi dan, ko sta dve žrtvi naglas spregovorili o tem, kaj se jima je zgodilo. In to zato, da se ne bi več dogajalo drugim. Odločni, z dvignjeno glavo, zavedajoč se, da je potrebno preživeti tudi tiste, ki jim ne verjamejo in ki ne razumejo njihovega trpljenja. In odločeni, da bosta živeli polno življenje ne glede na njuno grozljivo izkušnjo, kjer ju je sistem spregledal, poteptal, dodatno ponižal in razvrednotil.
Ne bosta tiho. Ne bodo tiho. Ne bomo tiho.
Kajti če bomo tiho, bo prevladala normalizacija nenormalnega. Do tega pa ne sme priti. Del nečesa – sistema – mora postati (pravočasno) prepoznavanje in ustrezna pomoč in kaznovanje storilcev in ne pometanje dejanskega stanja pod preprogo, saj s tem generiramo vsakovrstno nasilje.
Maja Plaz, predsednica
Spletno uredništvo,
Vir: SOS telefon, Maja Plaz, predsednica
