KOLUMNA Meri Verdinek: Vse je izkušnja, četudi ji rečemo preizkušnja

Zopet pozdravljeni v svetu, ki je drugačen od vsakega trenutka na zemlji. V svetu, kjer je trenutek večnost in večnost trenutek, kjer je vse izkušnja. Ponovno pozdravljeni v svetu, kjer z dušami komuniciramo, ker je nam tako lažje po njihovem odhodu, ker to bogati naše življenje tu in ker na takšen načni tudi oni izpolnjujejo svoj košček dušnega življenja.

Biti medij – življenje, ki je (lahko) čudovito, nekaterim se zdi celo popolno. No, najprej naj povem, da v popolnost ne verjamem a se mi zdi hkrati vse popolno. Hmmm, kako pa bomo zdaj to razložili? Preprosto.

V vsakem trenutku smo na pravem mestu, tam, kjer moramo biti, tam kjer so za nas najboljši pogoji, da doživimo izkušnje, po katere smo prišli kot duše na zemljo.

Čeprav na dnevni, no pradon, bom iskrena, na urni bazi komuniciram z dušami še ne pomeni, da je moje življenje brez preizkušenj. Edina razlika, ki jo opazim je, da sem sama naravnana v razmišljanju na način, da je vse izkušnja, četudi ji rečemo preizkušnja. Od nas je nato odvisno ali bomo tej izkušnji nalepili pozitivnost ali negativnost. Duše tega ne vidijo na tak način. Duša ob doživljanju izkušnje in ko je izkušnja zaključena naredi le kljukico na svojem seznamu izkušenj za to življenje – inkarnacijo na zemlji.

Naj vam zaupam eno od mojih izkušenj – preizkušenj na zemlji, ko pa mi je komunikacija z njimi in zaupanje v to, da bo ”na koncu” vse tako, kot mora biti, zagotovo pomagala skozi to. To, kar bom v nadaljevanju delila z vami je moja popolna iskrenost in odprtost zato, da vidite, da nihče ni nič več in nihče ni nič manj, da so za nekoga lahko (pre)izkušnje sočloveka nekaj preprostega, za tistega pa ogromen zalogaj…

Bilo je eno izmed medijstev na začetku moje poti medija ”v javnosti” (kratko naj omenim le, da sem medijstva za druge ljudi na začetku delala vzporedno svojim strankam v salonu za nohte 😉). S stranko sva se srečali v živo. Spomnim se (to so tisti redki spomini iz naših klepetov, ki pa vendarle pustijo nekakšen pečat), da sva med drugimi klepetali z njeno babico. V nekem trenutku ji začnem opisovati mladega fanta. Takšen in takšen videz, to počne, ima tak in tak avto, to ima oblečeno in obuto… Jaz vsa zagreta, saj so bile informacije, ki jih je govorila babica tako natančne, da je bilo že meni smešno. Stranka pa v naslednjem trenutku reče: »Ne, ne poznam nikogar takšnega, še manj pa, da bi že odšel.« Uf, kaj pa sedaj? Čez nekaj časa sva končali medijstvo in odšli vsaka svojo pot. A zame se to medijstvo ni končalo. V meni se je zbudilo kup dvomov o sebi, mar nisem dovolj dobra? Kako, da ga ni prepoznala? Kaj bo iz tega? Nešteto misli, nešteto vprašanj… Sčasoma se je moj um umiril. Vse dokler me ta ista gospodična čez pol leta ne pokliče po telefonu… O ooou! Kaj pa sedaj? Me vpraša, če se spomnim najinega medijstva. Res sem se ga. Za trenutek utihneva nato pa tišino zaključi ona s stavkom: »Veš Meri, pojma nisva imeli kaj govori moja mama. No, sedaj mi je povsem jasno. Opisovala je mojega, takrat še bodočega fanta! Vse je točno natančno opisala, še obutev, ki jo je nosil, ko sva se spoznala. Še enkrat hvala za to izkušnjo pri tebi!«. Za trenutek sem ostala brez besed, ji čestitala, zaželela vse lepo in se ji iskreno zahvalila za klic.

Nato pa se je začela moja samorefleksija in – zame eden od zelo pomembnih korakov na moji poti medijstva. Jaz nisem tu, da bi dokazovala njihov obstoj. Jaz nisem za to tu, da bi dokazovala, da komuniciram z dušami. Jaz nisem tu, da bi povezovala in razreševala izkušnje in življenja drugih.

Tu sem, da jim v danem trenutku prenesem tisto, kar jim želijo sporočiti njihovi dragi, pa če v tistem trenutku to razume(m)jo ali ne.

Z njenim povratnim klicem sem dobila eno izmed najlepših in najpomembnejših daril medijstva zase – zaupaj dušam, zaupaj sebi. Vsak sprejme toliko, kolikor je pripravljen sprejeti, vsaka duša pove toliko, kolikor želi in njegovi dragi to potrebujejo. Kakšna (pre)izkušnja je v ozadju stranke, ki pride klepetat s svojimi dragimi ni moja stvar. Lahko ji jo pomagam sprejeti in lahkotneje razumeti v kolikor je na to pripravljena.

Kot je bila punca, ki je rekla: »Ah, kaj pa vem kaj mama govori. Bo že dobilo smisel.« In res ga je. Njena lahkotnost sprejema mi je dala veliko. In želim, da moja izkušnja da lahkotnega pogleda na vaše izkušnje tudi vam.

V očeh nekoga je lahko nekaj velikega, v očeh drugega je lahko malo. In obratno. Naša izbira je kako bomo nekaj videli, kaj bomo ob tem doživljali.

Duše v tem trenutku pravijo, da je zapis v vas vzbudil kar nekaj razmišljanja zato ne želijo odpirati še ene teme. Naj vas občutki ob prebranem peljejo tja, kjer morda znotraj sebe potrebujete zdravljenje, naj vse ‘negativne preizkušnje’ postanejo za vas blagoslovi in izkušnje, ki so vam pravzaprav dale zagon in dodatno kapljico Življenja.

Zaključimo še s sporočilom duš v strnjenem zapisu:

Prihodnjič pa … skočimo v dušni svet pogledat ali bodo tudi oni praznovali naše praznike in kaj nam bodo želeli sporočiti pred prazničnimi dnevi… Ne zamudite, že naslednjo sredo se zopet beremo.

BOŽIČNA NAGRADNA IGRA

Ekskluzivno za portal Notranjska piše Meri Verdinek

Kolumna je avtorsko delo posameznika.