Še pred nekaj leti je bil skoraj neviden. Danes pa je Inštitut 8. marec, ki ga vodi Nika Kovač, ena najbolj izpostavljenih in hkrati najbolj financiranih »neodvisnih« organizacij v državi. Razlog? Eksplozija prihodkov, ki naj bi se po nekaterih ocenah približala milijonu evrov letno.
Na nenaden finančni vzpon je opozoril tudi spletni časopis EU, ki je podrobneje pogledal letna poročila zavoda. Številke so zgovorne: še pred nekaj leti so se prihodki in odhodki merili v nekaj tisoč evrih, nato pa je – vzporedno s političnimi spremembami in prevzemom oblasti – sledil drastičen skok financiranja. Naključje ali vzorec?
Posebej zanimivo je, da organizacija, ki v imenu nosi naziv inštitut, nima zaposlenih in ni povezana z nobeno univerzo ali raziskovalno ustanovo. Kljub temu razpolaga z zneski, ki bi jih marsikatera raziskovalna institucija zavidala. Kritiki ob tem opozarjajo, da naziv “inštitut” lahko deluje kot dimna zavesa, ki ustvarja vtis strokovnosti in neodvisnosti, brez dejanskih akademskih temeljev.
V tem kontekstu se pogosto izpostavlja tudi politična dimenzija. Po mnenju kritikov ni presenetljivo, da Nika Kovač dosledno zagovarja levo politično opcijo in vlado Roberta Goloba, saj naj bi prav aktualno politično okolje omogočilo finančno rast in obstoj organizacije. Gre za aktivizem ali za politično-ekonomsko simbiozo?
Dodatno pozornost vzbuja dejstvo, da zavodi niso podvrženi enakim nadzornim pravilom kot politične stranke ali uradne volilne kampanje. To po mnenju skeptikov odpira prostor, kjer lahko denar kroži z manj nadzora in manj transparentnosti, javnost pa težko sledi, od kod prihaja in kam natančno odteka.
Čeprav je Nika Kovač v preteklosti zatrjevala, da Inštitut 8. marec ni financiran iz državnega proračuna, kritiki opozarjajo, da je to lahko le del resnice. Javna poročila kažejo na proračune v več sto tisoč evrih, pri čemer se sredstva porabljajo predvsem prek pogodbenih sodelovanj, katerih podrobnosti širši javnosti niso jasno razkrite. Transparentnost? Vsaj delna.
Poleg domačih virov se v razpravah pojavlja tudi vprašanje tujega financiranja. Različne fundacije in mednarodne mreže civilnih pobud naj bi bile potencialni vir sredstev, vendar popoln seznam financerjev ni javno dostopen, kar dodatno krepi dvome.
Končno vprašanje, ki ostaja brez jasnega odgovora, je preprosto: od kod prihaja skoraj milijon evrov letno in kdo v resnici financira Inštitut 8. marec? Sama rada omenja netransparentnost medijske hiše Nove 24, samo zato ker je imela ta v preteklosti tuje lastnike. Kako pa bo sama zagovarjala netransparentne tokove svojega inštituta?
Dokler teh odgovorov ne bo, bo organizacija – ne glede na politična stališča – ostajala simbol širšega problema: kako se v Sloveniji financira politični aktivizem in koliko preglednosti je javnost dejansko dolžna dobiti.
notranjska.si