2,7 milijona evrov za vodo v Severni Makedoniji.
900.000 evrov za vodovod v Bosni in Hercegovini.
Pol milijona evrov za projekte v Črni gori.
750.000 evrov za Moldavijo.

Milijoni so bili pod vlado Roberta Goloba namenjeni za Balkan – s kakšnim motivom in čigava podjetja so pri tem sodelovala? Vprašanje, ki se prav tako postavlja samo od sebe: ali smo res že tako urejena država, da si lahko privoščimo reševati osnovno infrastrukturo drugod, medtem ko doma ljudje še vedno živijo brez osnovnega standarda? Prav tako – zakaj dajemo milijone drugam, tujim državljanom, medtem ko za lastne otroke slovenskih mater, zbiramo dobrodelna sredstva, ko gre za zdravljenje neozdravljvih bolezni?

Skupaj je vlada Roberta Goloba namenila več kot 4,8 milijona evrov slovenskega denarja za vodne projekte v tujini. Medtem pa doma – po uradnih podatkih – več kot 14.600 slovenskih gospodinjstev še vedno nima dostopa do javnega vodovoda.

Solidarnost ali napačne prioritete?

Slovenija se rada predstavlja kot solidarna država, ki pomaga državam Zahodnega Balkana in širše. Pomoč pri vodni infrastrukturi je seveda pomembna – voda je osnovna človekova pravica. Toda ali solidarnost pomeni, da zapostavimo lastne državljane? Za družino, ki si v 21. stoletju še vedno vodo zagotavlja z zajetjem, cisterno ali dotrajanimi sistemi, je težko razumeti, zakaj milijoni odtekajo čez mejo, medtem ko domača omrežja čakajo na nadgradnje.

Kje je razvojna strategija?

Če država namenja milijone za vodne projekte v tujini, bi pričakovali, da je domača infrastruktura že praktično v celoti urejena. A podatki kažejo drugače. Številne občine se še vedno soočajo s pomanjkanjem sredstev za širitev omrežij, sanacijo vodovodov in priklope oddaljenih naselij. Vsak evro iz proračuna je omejen vir. In vsaka odločitev o porabi je tudi politična prioriteta.

Vprašanje zaupanja

Državljani, ki redno plačujejo davke in prispevke, upravičeno pričakujejo, da bo osnovna infrastruktura zagotovljena najprej doma. Ko vidijo milijonske zneske za projekte v tujini, medtem ko njihova vas še vedno čaka na priklop, se poraja občutek dvojnih meril.

Ali je res smiselno razlagati ljudem, da je mednarodna razvojna pomoč strateški interes, če doma še vedno nimamo univerzalnega dostopa do pitne vode?

Najprej uredi svoj prag, nato sosedovega

Razvojna pomoč sama po sebi ni problem. Problem je, če ustvarja vtis, da država hitreje rešuje izzive drugih kot lastne. Če želimo ohraniti zaupanje ljudi, bi moral biti vrstni red jasen: najprej zagotoviti osnovne pogoje za vse državljane – šele nato širiti pomoč navzven.

Dokler pa bo več kot 14.600 gospodinjstev brez javnega vodovoda, bo vsaka milijonska številka za tujino sprožila isto vprašanje – zakaj razmetavamo denar, če doma nimamo urejenih zadev?

notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA