Svet danes ne vodijo več zaveze, pogodbe in skupne vrednote. Svet vodi igra. Trda, hladna in brez sodnika. Ne šah, ampak Monopoly. Kocke so že vržene, igralna plošča je planet, ulice pa se imenujejo nafta, litij, redke zemlje, morske poti in valute. Na eni strani mize sedi Donald Trump, na drugi Xi Jinping. Oba gledata isto tablo. Oba vesta, da prostora za napake ni več.
Xi je začel prvi. Tiho. Metodično. Medtem ko je Zahod razpravljal o trajnosti, identitetah in pravilnikih, je Peking kupoval polja. Afrika ni več “celina prihodnosti”, temveč skladišče surovin, zavarovano s poceni krediti in dolgovi. 🇨🇳 Rudniki, železnice, pristanišča. Danes ne obstaja baterija, ne električni avto, ne “zeleni prehod”, ki ne bi šel čez kitajski nadzor. Xi ne govori veliko. On pobira najemnino.
Trump je drugačen igralec. Glasen, impulziven, skoraj karikaturen. A ko pogledaš poteze, vidiš logiko. Pogledal je tablo in ugotovil, da Amerika ne izgublja zato, ker bi bila moralno šibka, ampak ker je zamujala. Dolar ni več samoumeven, surovine niso zagotovljene, čas pa ne dela več za Washington. Zato Trump ne govori o vrednotah. Govori o posesti.
In tu se na tabli pojavi Grenlandija. Ogromno, ledeno, navidez prazno polje, ki ga Evropa še vedno dojema kot eksotiko. Za Trumpa pa je to strateški jackpot. Redke zemlje, arktične pomorske poti, vojaška projekcija in energetski potencial. Ko je Trump izrekel, da bi ZDA Grenlandijo kupile, se je svet smejal. A nihče se ni vprašal, zakaj se ne smeji Xi. Ker je vedel, da je to poteza iz iste igre.
Grenlandija ni muha enodnevnica. Je parkirišče za prihodnost. Kdor nadzira Arktiko, nadzira naslednje desetletje globalne logistike. In Trump je to videl prej kot Evropa, ki je idejo zavrnila kot “neprimerno”.
V tej igri Venezuela ni zgodba o demokraciji. Je ulica z nafto. In Trump je ugotovil, da jo zasedajo napačni igralci: Rusija, Iran, Kitajska. Preblizu. Preveč nevarno. Če že ne more preprečiti Kitajski, da bo nekoč vzela Tajvan, bo vsaj zaprl druge strateške luknje. Ne zato, ker bi bil pogumen, ampak ker mu zmanjkuje manevrskega prostora.
Trump ve, da Tajvana ne bo branil. Ve tudi Xi. Razlika je v slogu. Xi čaka in kopiči. Trump hiti in ruši. Eden kupuje polja dolgoročno, drugi podira hiše z mize. Oba pa vesta isto: svet ni več liberalni vrt, ampak arena.
Evropa? Igralec brez kock. Brez kapitala. Brez volje. Piše pravila igre, ki je nihče več ne igra. Razpravlja o etiki, medtem ko se drugi pogajajo o surovinah. Ko se bo zbudila, bo tabla že razprodana.
Putin čaka na kaos in višje cene energije. Manjši režimi so figure, ki mislijo, da so igralci. In mi? Mi še vedno razpravljamo, ali je Monopoly pravična igra.
Ironija časa je popolna: najglasnejši nasprotniki “ameriškega imperializma” danes pišejo svoje statuse na telefonih, katerih baterije omogočajo kitajski rudarji, medtem ko jih greje energija, ki je rezultat prav teh surovih potez moči. Moralna drža je luksuz. Energija pa nuja.
Trump in Xi ne tekmujeta za simpatije. Tekmujeta za nadzor. Eden s tišino, drugi z hrupom. A cilj je isti: monopol nad svetom. Razlika je le v tem, da Xi gradi imperij kot knjigovodja, Trump pa kot igralec, ki ve, da mu zmanjkuje časa.
Evropi bo ostalo predvsem pravljenje pravil za druge, medtem ko bodo Trump in Xi držali ključne surovine in energetske vire.
Brez nadzora nad nafto, litijem, redkimi zemljinami ali strateškimi ozemlji, bo Evropa zgolj potrošnik – odvisna od kitajskih in ameriških dobav.
Nadzor nad gospodarstvom in tehnologijo bo izven njenih rok, kar pomeni višje cene, manj vpliva in počasno izgubo konkurenčnosti.
Evropa bo tisti, ki določa standarde, a ne tisti, ki vodi igro.
In to je prava gospodarska izguba.
Uredništvo Notranjska