V zadnjih dneh in tednih je težko neprizadeto opazovati evropsko obravnavanje Slovenije in naših medijskih razmer. Ne zato, ker bi bilo stanje v resnici tako, kot ga slikajo tisti, ki laži o slovenski (medijski) diktaturi izvažajo v Evropo, ampak zato, ker je resnica prav obratna. In to vsi v Sloveniji, ki delujemo v medijih, pa tudi bralci in gledalci vemo, še posebej dobro tudi tisti, ki lažno propagando lansirajo v tujino. In če je diktatura pri nas, jo najdete v diktatu dominantnih medijev in pravosodja. Oboji, še posebej mediji, so se velikokrat kompromitirali kot tisti, ki so vsak dan pridno na uslugo slovenski tranzicijski politiki. Tudi ko je bila ta na psu, npr. po izvolitvi sedanje vlade marca lani, so bili levičarski medijski ekstremisti tisti, ki so svoje politike napadali in jih hkrati moledovali, naj vendar stopijo “na fronto” proti Janševi vladi.
Seveda je evidentno, da so izvoz laži v tujino izvedli preizkušeni kadri, taki, ki jim delovanje v nekdanjem režimu, ki je temeljil na sistemski laži, ni tuje. Sedaj se je pojavil posnetek, ko se eden od teh – Ivo Vajgl − sam pohvali, da je “brifiral” Sophie in ‘t Veld, srborito evroposlanko, ki je v imenu evropske demokracije kratila demokratično debato o realnem stanju slovenske demokracije, da bi ostala podoba v Evropi čim bolj taka, kot jo je njej zaupal prijatelj Ivo Vajgl. Vsaj domnevamo lahko, da je prijateljstvo obojestransko. Vajgl je namreč poslanko Sophie imenoval “moja prijateljica – ne skrivam to, da jo brifiram”.
Vajgl je človek, ki mu je partija držala lojtro za vzpenjanje po privilegirani birokratski strukturi od poslušnega novinarja do poslušnega diplomata in tiskovnega predstavnika jugoslovanske vlade. On je partiji vračal tako, da je komunistični režim z vsemi močmi podpiral in se zato vzpenjal vse više. Naj spomnimo: šlo je za režim, ki je v kali zatrl vsakršno medijsko svobodo in pobijal novinarje, za režim, ki je bil vzpostavljen z množičnimi umori deset tisočev brez sojenja, ki so jih je tudi pometali v brezna in jarke, ter režim, ki je še desetletja po vojni sistematično kršil človekove pravice in svoboščine, razlaščal, zapiral, onemogočal drugače misleče, medtem ko je Vajgl temu režimu služil. To pišem zato, ker je toliko večji absurd, da taka oseba, ki je bila desetletja neposredno v službi totalitarnega režima, komurkoli karkoli razlaga v zvezi z medijsko svobodo in diktaturo. Stari komunistični karieristi so brezsramni, vajeni so služiti in spreminjati partijski “kurs”. Enkrat Moskva, enkrat Beograd, potem Ljubljana, sedaj Bruselj, kjer je − kako absurdno – povečan interes za discipliniranje tistih držav članic, ki ne trobijo v isti rog z novimi levičarskimi ideologijami, ki so preplavile najprej ZDA in sedaj tudi Evropo, žal tudi Evropsko unijo. Povsem v nasprotju z idejo ustanovnih očetov, krščanskih mož, ki so postavljali temelje za Evropo vrednot in ne pragmatizma in moralne zmede.
S slovenske demokratične strani gledano pa je šokantno, da obstaja domača politična struja, ki je skupaj s svojimi podložnimi mediji pripravljena škodovati sedanji oblasti z vsemi sredstvi ne glede na škodo za državo in državljane. Ne glede na resnico. Ti res spominjajo na početje komunistov pred vojno in med njo, ko žrtve niso bile pomembne. Zato mi bralci ves čas pravijo, da je knjiga Slovenski razkol pomembna za razumevanje sedanjosti in prihodnosti – in prav imajo.
Za tiste z malo daljšim političnim spominom pa je prav “noro”, ko vidijo, da tiste politične strukture, ki so bile izvorno proti demokraciji in evropskim vrednotam, skušajo sedaj prek vzvodov EU z lažmi in klevetami kompromitirati slovensko predsedovanje. Najbolj je ob tem absurdu šokiran najbolj množičen katoliški sloj prebivalstva, ki je v nasprotju s komunisti vsa desetletja po vojni negoval idejo evropskih vrednot in samostojne Slovenije.
V vrhovih levice je znano, da tisti, ki so pri njih v ospredju, ne odločajo, ampak predvsem izvajajo. Povečini so figure starih struktur in produkt uslužnih medijev. Kriteriji za izbor pa so čedalje nižji in to se levici maščuje. Osebe s tako nizkimi kognitivnimi sposobnostmi ne bi smele kandidirati za najvišje položaje v državi. To je absurd in krivda, pa ne toliko njih, ki pač nimajo realne predstave o svojih zmožnostih, ampak bolj zaledja globoke države, ki mu je očitno vseeno, naj magari pajac vodi vlado, “le da imamo mi odprta vrata do njenih zakladov”. In prav za to ta trenutek gre.
Dr. Jože Možina, prvotno objavljeno tukaj.
