V drugo četrtino 21. stoletja vstopamo kot družba, ki hodi po robu propada in je pred tem, da zdrsne v totalitarizem. Znakov je veliko, kot v knjižni uspešnici Ne živite od laži opozarja Rod Dreher. V vse bolj kulturnobojniških ZDA in drugod po razvitem zahodu se širi „prebujenstvo“, v katerem ni prostora za zgodovinska dejstva, dvom, odstopajočo misel ali idejo in – Bog ne daj – za delovanje, ki je nasprotno kakršnikoli agendi t. i. progresivnih elit in gibanj. Le-te s figo v žepu izražajo skrb za prihodnost našega planeta, kar navadni ljudje vse bolj občutimo v poneumljanju, enormnih podražitvah in nižanju življenjskega standarda. Ti ljudje so sočutni za težave ciljno izbranih domnevno ranljivih skupin, pomoči potrebni pa jih pravzaprav niti ne zanimajo. Trudijo se uveljaviti politično korekten govor, kjer ni prostora za temeljni postulat demokracije: za svobodo govora. Nasprotno, preko njih podporo javnosti pridobiva termin sovražni govor.

Pred dobrimi tremi desetletji je naša država z vero v boljši in pravičnejši svet iz totalitarizma stopila na demokratično pot. Na formalni ravni so se zgodile velike in pozitivne spremembe, ki so omogočile nesluten gospodarski in tudi siceršnji razvoj v družbi. Pa vendar, trend z zahoda se v Sloveniji uveljavlja z izjemno naglico. Še več, po gladki zmagi Gibanja Svoboda na volitvah, so progresivne sile dobile krila. Konservativnost, ki izpostavlja pomen posameznika, družino, zasebno lastnino in nasploh vrednote, na katerih je nastala Evropska skupnost, se odriva na obrobje.

Na možnost, da se zgodi takšen rezultat, je Nina Krajnik dva dni pred volitvami nakazala v intervjuju za spletni portal Slovenec (https://www.slovenec.org/2022/04/23/dr-nina-krajnik-pionirka-lacanovske-psihoanalize-tranzicijska-privatizacija-javnega-v-devetdesetih-je-izvor-slovenskih-travm/). Utemeljuje, da se pri nas dogaja uzurpacija simbolnega, ki jo vršijo tranzicijski privatizerji javnega prostora in je zelo očitna v prisvajanju pojmov kot so ”civilna družba”, ”kritična misel”, ”ljudska skupščina”, ”delavski boji”, ”radikalni in neodvisni”, ”pravice žensk”, ”8. marec”. Kot meni, se delavce, ženske na podeželju, ljudi, ki dejansko samostojno razmišljajo … skratka vse tiste, za katere dejansko gre, iz tega tako ali tako izključuje. In da zaščitijo pridobljene privilegije, se pozicije moči pričnejo predstavljati kot disidenti. Slednje je celo privedlo do pobude, da bi o vele revolucionarnem delovanju kolesarjev kultni srbski filmski režiser Želimir Žilnik posnel film, a jih zavrne in označi za drugo generacijo otrok privatizerjev.

V nadaljevanju je Krajnikova še bolj neizprosna: »Če mislimo, da je to paradoks, ki ga je mogoče razložiti in bo pač izgubil svojo moč se motimo. Uzurpacija simbolnega ima svoj učinek, ki je globoko vrezan. Posledice pušča na tem kako ljudje čutijo, vrednotijo, kako doživljajo sebe, druge, kako si razlagajo svet … Ne samo, da imate v Sloveniji verjetno težko kogarkoli, ki vam bo rekel ”jaz si pa aktivno prizadevam, da sem proti kritični misli” ali pa kaj podobnega. Ta uzurpacija operira na subjektivnem, intimnem nivoju. To konkretno pomeni, da če nekdo recimo povzdigne glas proti globoki državi se ta ščit dvigne in to predstavi kot napad na ”civilno družbo”, ”delavce”, ”ženske”, ”kritično misel” … Takšen človek pa je, saj vemo, lahko samo fašist. V jedru privatizacije simbolnega torej leži neomejena možnost osebne diskreditacije. Vsako razmišljanje in odnos do resnice sta v takšni družbi ubita v pojem. In to je totalitaristični happy end.«

Krajnikova razloge za tako stanje prepoznava v tranzicijski privatizaciji javnega v devetdesetih in v nerazrešenih travmah iz še starejšega obdobja. Primerjava s Sovjetsko zvezo, ki govori o stanju v družbi v obdobju krajše „otoplitve“, tik pred odstranitvijo Nikite Hruščova, in je tudi za moderno Rusijo zelo aktualna, je zato več kot na mestu. Navajam odlomek iz 25. poglavja v knjigi Anne Applebaum (2014) o gulagih – sovjetskih (komunističnih) koncentracijskih taboriščih: »Naglost spremembe je odražala razdvojeni odnos Sovjetske zveze do svoje lastne zgodovine – razdvojenost, ki ni bila nikoli razrešena, niti danes ne. Če bi elita Sovjetske zveze sprejela dokaz Ivana Denisoviča (sovjetski politični zapornik v taborišču iz petdesetih let prejšnjega stoletja po romanu Aleksandra Solženicina, ki je bil za kratko obdobje dostopen bralcem v Sovjetski zvezi; op. pisca) kot avtentičen, bi to pomenilo priznanje, da so nedolžni ljudje nesmiselno trpeli. Če so taborišča res bila neumna in potratna in tragična, je to pomenilo, da je tudi Sovjetska zveza neumna in potratna in tragična. Za vsakega sovjetskega državljana, bodisi pripadnika elite bodisi navadnega kmeta, je bilo težko in še vedno bo težko sprejeti, da je njihovemu življenju vladal skupek laži.«

Kako si drugače razložiti patološko navdušenje nad dogodkom, ki to, kot kažejo zgodovinski viri, ni bil, a na ta dan 27. aprila praznujemo v demokratični Sloveniji državni praznik Dan upora proti okupatorju. Veliko sodržavljanov, vključno z aktualnim predsednikom države, ga še vedno istoveti s predhodnikom, z Dnevom Osvobodilne fronte (krajše OF).

Po komunističnem svetem (mitološkem) letu je bil 27. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v Ljubljani ustanovitveni sestanek OF. Najprej se zalomi z datumom dogodka, ki se je najverjetneje zgodil dan prej, torej 26. aprila. Sporna je tudi pluralna zastopanost gibanj. Jožko Čuk in Aleks Leo Vest sta razkrila, da je sokole uradno zastopal Josip Rus, ki pa za kaj takega sploh ni imel mandata. Tamara Griesser-Pečar se sklicuje na spominske izjave udeležencev, ki so si delno nasprotujoče tako o vsebini kot tudi sklepih sestanka; dokumentov o dogodku pa ni. Kot nazorno pokaže Aleksander Bajt širše okoliščine nedvomno govore v prid Protiimperialistični fronti. Tako smo se tudi učili iz šolskih učbenikov v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja; za razliko od danes, ko v naslovih člankov najvplivnejših javnih občil beremo izključno verzijo z OF.

Če se še naprej sklicujem na Griesser-Pečarjevo je nejasno, zakaj je ta, kot se je kasneje utemeljevalo za narodov obstoj ključna ustanovitev (tako menijo komunisti in drugi naprednjaki ter očitno večinski del populacije v Sloveniji), ostala v popolni temi. V prvih treh številkah Slovenskega poročevalca, ilegalnega glasila Komunistične partije Slovenije, iz maja in do sredine junija leta 1941, o kakšnem sestanku te vrste ni najti niti besede. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija pa se besedišče v glasilu spremeni. Na veljavi pridobiva (narodno)osvobodilna fronta. Angleški in Ameriški imperializem odtlej ni več eden izmed temeljnih problemov. Septembra celo postane Slovenski poročevalec tudi uradno glasilo OF.

Pod geslom Dan upora proti okupatorju v slovenski verziji zelo levosučne Wikipedije beremo izključno o OF. Po tem viru in brez navedka, je 27. aprila 1944 Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje ta dan ter 1. in 9. maj odredilo za narodne praznike ter dela proste dni; in zlobni jeziki bi dodali, čeprav je bil Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje (in Trst) ustanovljen z odlokom šele 28. 8. in izvoljen 15. 9. istega leta. Da v razlagi nekaj smrdi je razvidno npr. iz izčrpnega Pregleda osvobodilnega boja v Slovenskem Primorju, napisanega v letih 1957 in 1958. Preverjenima avtorjema Sergeju Kraigherju in Lidiji Šentjurc se očitno ni zdelo vredno omeniti pomembnega praznika, čeprav v uvodu pozitivno pišeta o 27. aprilu kot dnevu ustanovitve OF. Kakorkoli že, leta 1948 postane 27. april uradni praznik, ki se je po politični volji nehal praznovati z letom 1952, da bi ga nato obnovili leta 1968, ko je iz ust gostitelja in udeleženca ustanovnega sestanka Josipa Vidmarja na ta dan, in ne 26. aprila, bila ustanovljena OF.

Dvorec Hošperk - Wikipedija, prosta enciklopedija
Razvaline dvorca Hošperk, vir: wikipedija

Poglejmo še v naše kraje. Očitno sprva marginalni dogodek, je v podatkovni in spominski zmedi z datumom 26. april pristal na 27. aprilu. V nekaj mesecih je spremenil ime, poudarke in vsebino. Za potrebe propagande je nato postal tako vele pomemben, da ga npr. partizanski pisec Anton Kebe iz Cerknice še po letu 1983 poveže s partizanskim požigom baročnega dvorca Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Dvorec naj bi partizani obkolili in zažgali 27. aprila zvečer in še isti dan(!) naj bi ogromna stavba tudi pogorela. In tako so narodnoosvobodilni borci z uničenjem izjemne kulturne dediščine, po Kebetovih besedah, z velikanskim kresom proslavili tretjo obletnico ustanovitve OF.

Razume naj, kdor lahko. Tisti, ki ob tem spominskem dnevu javno izrazijo pomisleke, da se ga pompozno in morda neupravičeno proslavlja, so označeni za revizioniste. »Uzurpacija ali privatizacija simbolnega« po Nini Krajnik pa onemogoča širšo z argumenti podprto razpravo, kakor je na lastni koži občutil pred leti generalni državni tožilec Anton Drobnič. Tudi na tem mestu je analogija z Rusijo več kot očitna: »Toda najpomembnejša razlaga za pomanjkanje javne razprave ne zadeva strahov mlajše generacije ali manjvrednostnih kompleksov in preostankov krivde njihovih staršev. Najpomembnejši problem sta moč in ugled tistih, ki zdaj vladajo ne le Rusiji, ampak večini od nekdanjih sovjetskih držav in satelitskih držav. Decembra 2001, ob deseti obletnici razpustitve Sovjetske zveze, so trinajst od štirinajstih nekdanjih sovjetskih republik vodili nekdanji komunisti, prav tako pa tudi mnoge nekdanje satelitske države, med njimi Poljsko, državo, iz katere je bilo toliko sto tisoč zapornikov po sovjetskih taboriščih in izgnanskih vaseh« (Applebaum 2014, 698–699).

Dozdeva se, da Slovenijo vodijo močni in brezobzirni, pravični pa so kaznovani. Torej, če se Charles Darwin ni motil, se nam navadnim ljudem, narodu in državi slabo piše. Pri progresivnih elitah in tudi širše izjemno priljubljeni evolucionizem je ateistična vera in v njej je prostor samo za najmočnejše. Za dosego cilja so dovoljena vsa sredstva, kar sta z brezobzirnostjo do obisti izrabila tako nacizem kot komunizem.

Črnim oblakom navkljub, ni prostora za črnogledost. Je rešitev, ki jo sledilci te novodobne religije ne morejo uničiti. Od tod takšen bes in vsesplošni napad na vse kar še leze in gre. V vojni vihri, kot zadnje besede ob slutnji tuzemskega slovesa, jo izreče partizan mladoletnemu bratu partizanu Francetu Špeliču, po vojni najprej uniformirancu, nato spreobrnjencu in preganjanemu ter končno katoliškemu duhovniku, vidcu in stigmatiku: »To vedi, da Bog je.«

dr. Anton Velušček