Kritična analiza vira
V nadaljevanju se bom kritično posvetil Leskovčevemu opisu dogajanja v dneh okoli 26. julija 1942, ki je bil predstavljen v prejšnjem delu tega zapisa (glej https://notranjska.si/notranjske-zgodbe-2-zlocin-v-cesirkovem-gozdu-po-karlu-leskovcu-ali-iz-cesa-naj-bi-bili-gradniki-temelja-nase-drzavnosti-1-del/) in ga nato primerjal s pričevanji več drugih očividcev ter na podlagi ugotovitev podal ustrezen sklep.
Najprej se ustavimo pri zločinu na Smrekarjevi domačiji. Leskovec ga opiše na koncu prvega poglavja, ki ju v tem zapisu obravnavam. V dogodku sam najbrž ni bil udeležen. Kar pa je za analizo bolj pomembno, okrutni dogodek, ki se je odvijal „prav tistega dne“, lahko datiramo v noč iz 25. na 26. julij 1942 (nazadnje npr. Maček 2022, 10). Datum potrjuje tudi Srečko Leskovec, sin pobeglega Janeza (Johana; op. avtorja) in nečak ubitega Antona Leskovca, Smrekarjevega. Pripoved je zapisal Jože Malovrh: „Ob soju lune, na večer pred praznikom svete Ane, so prišli v Smrekarjevo hišo partizani in s seboj prignali zvezanega moškega. … Očeta … so vprašali, če ga pozna. Dejal jim je, da je Slabetov iz Podpeska. … Oče je takoj opazil, da ima Slabetov z žico zvezane roke … Zato je med vklenitvijo krepko napel roke, da je bila žica ob spustu ohlapnejša, in takoj nato skočil skozi vrata, podrl oba stražarja ter stekel pod hišo v dolino ter naprej v gozd. Stric Anton – Tone, ki je bil takrat zgoraj v hiši, je prišel pogledat, kaj se dogaja, in skušal zbežati skozi glavna vrata. Pri tem je bil ustreljen v koleno … Partizan ga je dohitel in s puškinim kopitom pokončal. …“ (Malovrh, Malovrh 2022, 73).
Analizo drugega poglavja začnimo z obiskom dvojice partizanov v Podlipi. Partizana sta se najprej oglasila pri komandirju vaške zaščite in mu povedala, da bodo morali vsi zaščitniki naslednji dan zvečer priti na sestanek v bližino Podpeska, kjer jih bo sprejel komandant bataljona, da se pomenijo „o bližajoči se italijanski ofenzivi.“ Nato sta šla vsak po svoje. Pisec Leskovec je šel v gostilno, Ivan pa k čevljarju v delavnico, kjer je naletel na pet zaščitnikov.
Po Ivanovi pripovedi Leskovcu, je v delavnici zaščitnike obisk partizana presenetil, da so se „nekam čudno spogledali“. Videti je bilo, da so vsled bližajoče se italijanske ofenzive začeli dvomiti v podporo partizanom, a se je napeto ozračje vsaj navidezno umirilo. Tudi Ivan je potrdil, da je slišal za ofenzivo. Še več, v ospredje ponovno stopi komandir zaščite, ki se tako pojavlja v dveh vlogah in, kot je sklepati, na različnih lokacijah. Prvič, kot oseba, ki je bila najbrž na domu oz. ni bila v delavnici, s katero sta se oba partizana pogovarjala tik preden sta odšla v gostilno oz. delavnico; in drugič, kot oseba, ki je bila med začudeno peterico v čevljarski delavnici, ko je vanjo vstopil partizan Ivan.
Kakorkoli obračamo, sosledje dogodkov in v njem vloga komandirja zaščite sta nenavadno opisana, kar odpira prostor za pomislek v resnicoljubnost partizanskega pisca (podobno Maček 1998, 19). Drži pa, da se je v Podlipi krepil dvom v dobre oz. osvobodilne namene partizanov, kar vemo tudi iz drugih virov. O tem je spregovorila priča dogodka Ambruževa Ivanka: „Da je nekaj dni pred 26. julijem 1942 slišala, ko sta se zvečer pred gostilno Pri Vrtnarju prepirala Lazarjev Jaka (Jakob Filipič) in eden od Kušarjevih fantov, ker Jaka ni bil več tako zavzet za sodelovanje s partizani.“ (Malovrh, Malovrh 2022, 28).
Za razumevanje Leskovčevega pisanja sta ključna datum in časovnica dogajanja. Tako piše, da je z Ivanom odšel v Podlipo „naslednjega dne popoldne“ od „prav tistega dne“, ko so v noči iz 25. na 26. julij partizani zagrešili zločin na Smrekarjevi domačiji, kar pomeni, da je to bilo 26. julija na godovni dan sv. Ane. Iz opisa še izvemo, da sta v Podlipo šla enkrat bolj zgodaj popoldne, ob štirih pa sta se že vračala /„tako me je priganjal, naj čimprej odideva v taborišče. Ura je bila štiri popoldne.“/.
Zgovoren je tudi podatek, da so se zaščitniki z Ivanom dogovorili, da se bodo zvečer ob osmih dobili in nato skupaj šli v Šentjošt. Če se sklicujemo na Leskovca bi bilo to lahko samo 26. julija ob osmi uri zvečer.
Na dogovorjeni sestanek so prišli oboroženi partizani. Kakor piše, je Leskovec dogodku prisostvoval /„Na zgornjem koncu vasi, pod velikim kostanjem, kjer se je Ivan z njimi dogovoril, so se kakor sence zbirali. Opazovali smo jih. … Ko so naju opazili, da greva po cesti, so se oglasili na dogovorjeni znak. … Dva sta se napotila proti nama, … Jaz sem zaostal kakih dvajset metrov, Ivan je odšel naprej. … Bilo nas je pet, med nami tudi Frenk z mitraljezom. Jovo, Avgust, Ivan in jaz smo v gosjem redu šli po cesti. … “/. Zaščitnike so, vsaj večino, ujeli ter jih še isto noč /„Noč je bila jasna in precej svetla.“/ odgnali v taborišče in zastražili.
Kakor je nadalje razumeti Leskovca so jih 27. julija, tj. naslednji dan /„Še pred sončnim zahodom smo jih pripeljali na hribček nad taboriščem.“/, nad taboriščem ubili. Tudi pri tem dogodku je bil zraven /„Nekateri so na glas jokali in prosili, naj jih ne pobijemo in seveda obljubljali, da bodo ostali partizani. Bil sem prepričan, sam ne vem zakaj, da bi nekateri res tako tudi storili. Najbolj mirno in neizprosno se je držal komandir, čutili pa smo, da je kolebal tudi on.“/. Pokončal naj bi jih Frenk z rafalom iz mitraljeza.
Leskovec, kot priča dogodka, trdi, da so jih ustrelili z rafalom iz mitraljeza, kar pa je iz dostopnih virov manj verjetno, da je resnično. Od domačina iz Rovt sem slišal za govorico, da na truplih ni bilo strelnih ran. Ko so trupla prenesli na pokopališče v Rovte so bila iznakažena z razbitimi lobanjami in polomljenimi udi, kjer je potemtakem v večini primerov iskati vzroke za smrt (prim. Maček 1993, 11; Malovrh, Malovrh 2022, 16, 44). Leskovec iznakaženje sicer pripiše vaškim stražarjem in protipropagandi /„Kasneje so trupla našli belogardisti in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje, polomili ude in take slikali ter kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili partizani. …“/. Zelo na mestu je pomislek Janka Mačka (1993, 11; 2022, 9–10), da je laž, oz., da je težko verjeti, da bi domačini iz Rovt dobre tri mesece razpadajoča trupla iznakazili vpričo vdove po ubitem Pavlu Lukanu in njunih mladoletnih otrok (prim. še Maček 2010, 200; Malovrh, Malovrh 2022, 50, 51).
Sedaj se ustavimo še pri pričevanjih več drugih očividcev, ki so prvič v takšni obliki in z imeni objavljeni v knjigi Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942: „Ambružev ata Anže je pripovedoval, da je v nedeljo, 26. julija 1942, po drugi maši okrog enajstih z vozom peljal svojo mamo k njeni nečakinji in rejenki Toni, …. Pri Gregurcevem kozolcu je videl ležati partizane, ki so s puškami merili proti Lazarjevi hiši. Ko se je Anže z vozom vračal v vas, partizanov ni bilo več tam.
Ambružev Ivan je pripovedoval, da se je v nedeljo dopoldne med 11. in 12. uro z vrstniki iz vasi igral v Podlipščici. … , ko so zagledali skupino, ki je prek Muhcovih njiv in travnikov peljala Jaka in Jožeta Filipiča, Lazarjeva, z zvezanimi rokami. Skupina se jim je pridružila in partizani so otroke vprašali, kje lahko pridejo čez vodo. …
Ambruževa Mici je bila leta 1942 … na Podpesku za Pestrno. Pripovedovala je, da je tisto nedeljo med južino (okrog 13. ure) skozi okno zagledala partizane z ujetniki, ki so bili Jaka in Jože Filipič, France in Tine Malovrh in Lovro Kogovšek, ki je imel v Podlipi trgovino. …“ (Malovrh, Malovrh 2022, 28–29).
Nace Vehar, letnik 1932, Strojerjev iz Podlipe, je opisal enak potek dogodkov: „Tudi tisto nedeljo, 26. julija 1942 sva z Rajkom Malavašičem, Tišlarjevim, v smeri Podpeska gnala na pašo …. Zaslišala sva jok in obstala. Bila je Lazarjeva mama, jokala je in klicala sinova. Nato sva videla prihajati tri partizane, ki so vodili zvezana njena sinova, Jožeta in Jakoba. … Šli so do Matičkovega mostu in naprej do Mivškove senožeti, ob potoku v smeri Podpeska. …
Le malo zatem sta iz druge strani vasi prišla še dva druga partizana, ki sta imela vklenjenega Lovra Kogovška, Celarskega iz Smrečja. Odpeljala sta ga iz podlipske trgovine ”pri Jesenovc“, kjer je Lovro delal. Vse tri so gnali proti Gričarskem Johanu in od tam naprej skozi gozd v smeri Češirka. …“ (Malovrh, Malovrh 2022, 28).
Pozornemu bralcu vsekakor ne more uiti, da očividci-civilisti pripovedujejo drugačno zgodbo od Leskovca. Pričajo, da so partizani ujete domačine gnali iz Podlipe na Podpesek in nato v Češirkov gozd okoli poldneva, tj. sredi belega dne v nedeljo 26. julija 1942 in ne po osmi uri zvečer tega istega dne, kot se spominja partizanski avtor. Morda je pri Leskovcu vzrok za napačno časovno umestitev dogodkov iskati v dejstvu, da se je lotil pisanja spominov več kot 20 let pozneje. Toda, od kod potem izjemen spomin za vse druge podrobnosti in vrstni red, ki se sklada samo z njegovo časovnico dogajanja? Kakorkoli, nekonsistentnost z drugimi viri je evidentna in v knjigi Križpotja niti ni prva in tudi ne zadnja.
Osredotočeni na dve poglavji zasledimo opis o zajetju in umoru Pavla Lukana: „Trinajstega julija je naša izvidnica, ki jo je vodil Jovo, šla na Praprotno brdo in aretirala velikega in uglednega kmeta. … Možakar je bil že pred vojno ugleden in od vaščanov spoštovan. Z njegovo likvidacijo smo si škodovali.“ (Leskovec 1971, 165). Hčerka Julka Moljk je povedala drugače: „Na praznično nedeljsko jutro, 26. julija, je bilo v hiši že navsezgodaj čutiti skrb. Medtem ko so se pripravljali za k maši, je mama tiho in zaskrbljeno pogledovala skozi okno zdaj s te, zdaj z one strani. Otroci so opazovali mater in slutili, da je nekaj narobe. Očeta ni bilo nikjer. Tudi čez dan ga ni bilo in ne naslednje dni. Od tistega sobotnega večera ga niso več videli“ (Malovrh, Malovrh 2022, 51; noč s 25. na 26. julij zagovarja tudi Kebe (2013, 94), sklicujoč se na italijanski vir).
Napačen je tudi datum 26. julij, ko naj bi „Italijani aretirali skoraj vso vaško zaščito iz Praprotnega brda“ (Leskovec 1971, 166; enako tudi Kebe 2013, 93). Do zajetja in ustrelitve desetih talcev je namreč prišlo 2. avgusta 1942 (npr. Maček 1998, 22; 2003, 27; 2022, 8–9; Možina 2019, 209). Ta datum je najti na spomeniku v Sovri, ki pa z napisom bistveno informacijo o zločinu prikrije; poimenski spisek talcev so bržčas pripravili in Italijanom izročili kar partizani (npr. Možina 2019, 209; Velušček 2022, v tisku).
Sklep
Na podlagi prikazanih ugotovitev, tako kritičnega ovrednotenja Leskovčevega besedila kot pričevanj očividcev, lahko podam utemeljeno oceno o verodostojnosti opisa dogajanja v knjigi Križpotja 1, ki je privedlo do zločina v Češirkovem gozdu. Danes sicer velja, da so partizani v okviru tega zločina ugrabili več domačinov z območja, ki ga obravnavam. Večino so nato prignali v Češirkov gozd. Smrekarjev Johan jim je že pred tem iz domače hiše ušel, najmanj enega so po zaslišanju v gozdu sami izpustili. Mlajšega Smrekarjevega so ubili v bližini domačije, sedem pa v Češirkovem gozdu in tam zakopali. V začetku novembra so jih izkopali vaški stražarji – domačini iz Rovt. Na vstajenja dan čakajo na pokopališču v Rovtah: pet v skupnem grobu, dva pa v družinskih grobovih (glej Malovrh, Malovrh 2022).
Kakor sem nakazal, sta za oceno pomembna tako časovni okvir, kot tudi vrstni red dogodkov, ki jih naniza Leskovec. Če torej najverjetneje zavajajoč opis poboja lahko razumemo zgolj kot propagando, pa nasprotno časovni okvir in sosledje dogodkov, ki je pripeljalo do poboja, v izjavah drugih očividcev Leskovca razkrinkata kot ustvarjalca domišljijske junaške pripovedi.
Sledi nedvoumna ugotovitev: Leskovec si je večino dogajanja tistega okrutnega poletnega dne enostavno izmislil. Tako je tudi njegov opis dogajanja, ki je privedlo do zločina v Češirkovem gozdu in je objavljen v knjigi Križpotja 1 večinoma neresničen oz. je izmišljen. Že pred leti je enako ugotovil Janko Maček. Leskovčev opis dogodkov tistega dne je poimenoval „že napisana zgodovina“ in ga v veliki meri označil za neresničnega (Maček 1998, 19). Kasneje je bil sicer bolj milosten z oceno in je pri opisu usmrtitve talcev Leskovčevo pisanje opisal z besedami „po svoje opisal“ (Maček 2010, 200), ali pa „na svoj način je prikazal“, ko je imel v mislih celoten Leskovčev opis dogodkov tistega dne (Maček 2022, 10).
Kakorkoli že, iz zbranih virov ni mogoče presojati, ali je bil Leskovec sploh udeleženec dogodkov 26. 7. 1942 v Podlipi ali ne; to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da je v pripovedni okvir spominske literature, za katero trdi, da je napisana po resničnih dogodkih /„Dogodke sem opisal tako, kakor so se v resnici zgodili – nisem jih spreminjal ali olepševal.“ (Leskovec 1971, 5)/, vnesel skoraj filmski scenarij vreden slavne Dražgoške bitke, preboja na Menini planini ali pocukranega vesterna, kjer naj bi se dobro borilo proti zlu. Očitno, vse z namenom, da se prikrije oz. opraviči bistveno, to je nezakonito pobijanje civilistov in zločinski pohod komunistov na oblast (za pravni položaj partizanskega gibanja in njihovega početja v letu 1942 glej Blumenwitz 2005, 117; prim. še npr. Maček 2022, 11).
Da ne bo nesporazumov, kar se Janezek nauči to Janez zna. Nekritično pisanje in govorjenje o t. i. NOB se z neverjetno naglico širi še danes. V Sloveniji je vsekakor dobilo domovinsko pravico. Tako ne preseneča, da lahko leta 2022 v Logaških novicah preberemo prispevek s spominske slovesnosti ob 80-letnici streljanja osmih talcev, na kateri prva govornica z avtoriteto prvega šolnika, saj je trenutno na funkciji ravnatelja osnovne šole 8 talcev, izreče naslednjo misel: „aprila 1941 so se tudi logaški občani pridružili novoustanovljeni Osvobodilni fronti.“ (Pevec 2022, 7). Sarkastično dodajam: zagotovo so bili prehiteli tudi same ustanovitelje.
Pustimo sarkazem ob strani, virov, da gre za navaden agitprop, ki je povsem izmišljen, je nič koliko (npr. Možina 2019, 59–63 in tam navedena literatura). Kar skrbi, je to, da takšna zgodovinska ”resnica“ v glavah številnih sodržavljanov predstavlja osnovni gradnik v temelju, na katerem naj bi stala in obstala naša država. Zdi se, kot piše evangelist Matej, da smo kot narod podobni nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Kam to pelje pa tako ali tako vsi vemo, a smo iz preračunljivosti raje še vedno tiho. Očitno še ni tako hudo.
Pa vendar, v danem trenutku že sveti luč na koncu temačnega predora. Ljudje, ki se zavzemamo za demokratične vrednote, smo volitve sicer izgubili in poraz mirno sprejeli. Od takrat se Slovenija premika nazaj, a v glavi mi odzvanjajo besede, ki jih je marca 2020 na Twitter prenesel takratni predsednik vlade Janez Janša. Povzel je verze iz pesmi Anyway sv. Matere Terezije iz Kalkute: „What you spend years building, someone could destroy overnight; Build anyway. … You see, in the final analysis, it is between you and your God; It was never between you and them anyway.“
Ne pozabimo, resnica vedno zmaga, kar dokazuje tudi usoda Leskovčeve ”junaške povesti“ o sicer težkih partizanskih zločinih v dneh okoli 26. julija 1942 v trikotniku med Logatcem, Vrhniko in Žirmi. Luč sveta je ugledala navkljub dejstvom, kot se z rahlim ciničnim podtonom izrazi Maček (2022, 11): „Leskovec je vse zapisal tako, kot je potrebno za ”zgodovino, ki se ne more spremeniti“.“ in, da so v glavnem vseskozi na oblasti tisti, ki so zase prepričani borci proti vsakovrstnemu fašizmu.
Dr. Anton Velušček
Preberite tudi prvi del na TEJ POVEZAVI.
Viri:
Blumenwitz, D. 2005, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946) : Mednarodnopravna študija. – Celovec.
Kebe, A. 2013, Logatec v NOB. – V: J. J. Švajncer (ur.), Logatec 1941–1945, Logatec, 4–240.
Leskovec, K. 1971, Križpotja 1. – Ljubljana, ponatis.
Maček, J. 1993, Tako se je začelo. – Zaveza 8, 7–13.
Maček, J. 1998, Kako se je začelo. – Zaveza 31, 12–23.
Maček, J. 2003, Rovte v viharju vojne in revolucije. – Ljubljana.
Maček, J. 2010, Kako se je začelo. – Ljubljana.
Maček, J. 2022, Razmislek. – V: S. Malovrh in J. Malovrh (ur.), Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 : Ob osemdesetletnici poboja – leta 2022, Ljubljana, 5–11.
Malovrh, S., J. Malovrh (ur.) 2022, Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 : Ob osemdesetletnici poboja – leta 2022. – Ljubljana.
Možina, J. 2019, Slovenski razkol : Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. – Ljubljana.
Pevec, B. 2022, S spominske slovesnosti ob 80-letnici streljanja osmih talcev. – Logaške novice 7–8, letnik LIII, 7.
Švajncer, J. J. 2013, Logatec 1941–1945 nekoliko drugače. – V: J. J. Švajncer (ur.), Logatec 1941–1945, Logatec, 241–344.
Velušček, A. 2022, Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Rovtah. – Logaške novice 10, letnik LIII, v tisku.
