Notranjske zgodbe 3 – Sv. Ana pri Ložu, 13. januar 1945
Sv. Ana pri Ložu, majhna strnjena vas, pravzaprav le peščica hiš in cerkvica, v Loški dolini na Notranjskem pod daleč naokrog poznano Križno goro, je bila 13. januarja 1945 prizorišče vojaškega spopada med partizani 1. in 3. čete Notranjskega odreda in domobranci 47. čete II. udarnega ali Rupnikovega bataljona.
V spopadu so zmagali domobranci. Iz stroja je bilo vrženih več kot 30 partizanskih borcev, ki so bodisi med bojem padli bodisi so jih kasneje ustrelili oz. so jih zajeli in nato večino preživelih poslali v internacijo, sami pa niso imeli izgub (glej Nose 2019, 391–397).
V spomin na nesrečni dogodek krajevna organizacija združenja borcev za vrednote NOB Loška dolina vsako leto v januarju na robu vasi pri kamnitem obeležju prireja spominsko slovesnost, na katero pridejo predstavniki sorodnih organizacij ter somišljeniki, tako iz domovine kot tudi iz tujine. Kar vedno znova preseneča je to, da se na slovesnosti sploh ne govori o bistvenem, o tem kar se je v resnici dogajalo, o vzrokih in posledicah, temveč se tam, leto za letom, izkrivlja zgodovinsko resnico. Glede na število udeležencev kljub temu lahko sklenemo, da ljudje takšno interpretacijo radi podpirajo, kar menimo, da je najbrž posledica določenih koristi, ideološke zaslepljenosti in morda celo malo naivnosti.
Da ne bo nesporazuma, v ničemer niso moteči niti razlage, niti zvesti sledilci in tudi ni napak, da se pri vasi prirejajo spominske slovesnosti. Je pa zelo narobe, da se v razširjanje preoblikovane verzije resnice z neustreznimi poudarki, kar izhaja iz zamolčanih dejstev in ideološke navlake, vneto vključujejo javni mediji, katerim obstoj omogoča (tudi) davkoplačevalski denar. Zaradi tega se zdi potrebno, da vsaj zadnjo spominsko slovesnost z dne 13. januarja 2023, kakor je o njej pisala Ida Turk v prvi letošnji številki Notranjsko-primorskih Novic na str. 10, kritično pokomentiramo in izpostavimo nekatere ključne momente v zgodovinskem dogodku.
Turkova v uvodu navede, da so partizani »na pragu svobode, 13. januarja 1945, … izmučeni in premraženi po daljšem pohodu v snegu našli zavetišče pri Sv. Ani«. Dejansko ni bilo tako dramatično. Partizani zavetišča pri Sv. Ani pri Ložu niso našli še manj pa iskali, temveč jim je bila vasica izhodišče za akcijo, ki je sledila. K Sv. Ani so prišli prejšnji dan dopoldan, se tam namestili po hišah ter pozno popoldne šli na Bloke v rekvizicijo oz. na pobiranje, kakor je pohod označil takrat 16-letni preživeli partizan Franc Hiti, od koder so se vrnili zgodaj zjutraj okoli 5. ure 13. januarja (po Nose 2019, 392–393).
V nadaljevanju nato piše, da je v slavnostnem govoru predsednik krajevne organizacije združenja borcev za vrednote NOB Loška izpostavil, da so, kar smo že prebrali, »utrujeni in prezebli partizani« tisto januarsko noč »sanjali o prihodnosti, saj je prihajala svoboda«. Dopuščamo sicer možnost, da je govornik s tem namigoval na neko drugo svobodo, a drži kot pribito, slovenski narod si je priboril temeljno človekovo pravico, da svobodno zadiha, šele pred dobrimi tridesetimi leti. Svoboda je, ali je ni (prosto po Splošni deklaraciji človekovih pravic; iz Glasila Uradni list RS št. 24/2018 z dne 13. 4. 2018); neko vmesno stanje pri tej zadevi ne obstaja.
Določeno mero grenkobe pa pusti govornikova trditev, ki je daleč proč od vizije po spravi in pomiritvi: »Iz Cerknice pa so na morilski pohod krenili domobranci 47. čete drugega Rupnikovega bataljona. Vas so obkolili in napadli«. Tako kot se bere, se jo je v vsej svoji srhljivosti najbrž tudi slišalo. V očeh govornika so bili domobranci očitno morilci, žejni krvi. Vendar se zdi, da je isto misel mogoče podati bolj razumsko, brez nepotrebnega ideološkega naboja. Pri tem ne gre pozabiti, da je 13. januarja 1945 še vedno divjala vojna, sredi nje je regularna oborožena enota pridobila obveščevalne informacije o močno izpostavljeni in s tem ranljivi sovražnikovi skupini ter se nato odpravila na pohod z namenom, da jo napade in nevtralizira. Skratka, zgodovinsko je potrjeno, da so 13. januarja 1945 domobranci 47. čete II. udarnega bataljona iz Cerknice šli na bojni pohod proti Sv. Ani. Vas so obkolili in jo napadli.
V novici o spominski slovesnosti iz Notranjsko-primorskih Novic na str. 10 tudi ne najdemo besede poraz. Nepristranskega bralca morda to začudi, saj je to najustreznejši samostalnik, s katerim je mogoče na kratko zaobjeti vse tisto kar se je pri Sv. Ani partizanom zgodilo. Bržčas zaradi neljube zadrege, se v časniku pojavi poudarek z neko drugo vsebino: »Vodja domobranskega bataljona Vuk Rupnik je bil za to dejanje in druga grozodejstva odlikovan z zlatim križcem 2. reda«, ki namiguje na svetopisemski boj med dobrim in zlim. Dobro so seveda partizani, zlo pa kdo bi bil drugi, če to niso domobranci.
Ker so bili v spopadu partizani poraženi, so morali obstajati tudi razlogi za to? Na srečo živimo v demokraciji, ko je mogoče uporabljati raznotere vire. Od obeh vojskujočih se strani jih je zbral in uredil Aleš Nose (2019, 391–397). Ko prebiramo njegove izsledke postane takoj jasno, da je odgovornost za velik vojaški poraz iskati izključno pri partizanih samih. Povsem so zatajili stražarji in postavljena zaseda, tudi sicer se ni dosledno držalo zamišljenih varnostnih načrtov in pravil. Poveljujoči in vojaki so se, očitno malomarno in za vojaško enoto povsem neodgovorno, zasanjali v prihajajočo svobodo, če uporabimo besede slavnostnega govornika, oz. so skoraj vsi trdno zaspali.
Kot je torej videti se je domobranska 47. četa II. udarnega ali Rupnikovega bataljona v akciji pokazala za dobro organizirano bojno enoto, ki je okoliščine na terenu nadvse uspešno obrnila sebi v prid. Nevtralizirali so sovražnika, pri živi sili niso utrpeli izgub, zajeli so tudi veliko orožja in opreme. Po drugi strani so tistega dne partizani 1. in 3. čete Notranjskega odreda v vseh pogledih ravnali tako, kot v vojnih razmerah ne pritiče vojaški enoti. Posledice so bile hude. V spopadu so izgubili znatno število borcev, orožje in opremo.
Naj še enkrat poudarimo, pri Sv. Ani je šlo za povsem običajen vojaški spopad. V njem so zmagali domobranci, hudo poraženi pa so bili partizani in nič drugega. Ostalo je čista ideologija.
Piko na i, da se to preprosto resnico do nerazpoznavnosti zamegli, prinese zaključni odstavek prispevka Ide Turk na str. 10: »Govornik je poudaril, da ne mir ne svoboda nista dana za vedno, nasprotno, zelo krhka sta. Vsak lahko prispeva k ohranjanju miru in svobode s tem, da ponotranji vrednote, ki so človeštvo obdržale in reševale v najhujših krizah, to so solidarnost, sočutje, spoštovanje različnosti in brezkompromisna obsodba vseh zločinov, ne glede kje in kdo jih je storil. Izrazil je upanje, saj nas zgodovina uči, da se lahko pravico zatira, a nikoli ne zatre. Končal je z mislijo, da je spomin spoštovanje in opomin, da se kaj takega ne ponovi.«
Ko razmišljamo o pričujočem besedilu se sprašujemo, kako naj verjamemo v iskrenost o brezkompromisni obsodbi vseh zločinov, če gospod govornik vodi krajevno organizacijo, ki bržčas podpira ohranjanje imen ulic, trgov, šol, itn. po najhujših zločincih, ki so kadarkoli hodili po naših krajih, po Titu, Kardelju, Kidriču in drugih? Zločine bi obsojali, zločincev pa ne, ali kako naj bi se to »brezkompromisno obsodbo« drugače razumelo?
Za konec ostanimo optimistični, vsekakor so na potezi, da se izkažejo ljudje, ki se zbirajo pod prapori združenja borcev za vrednote NOB in njihovi somišljeniki. V praksi naj pokažejo solidarnost do vseh ljudi, sočutje do vseh ljudi, spoštovanje različnosti pri vseh ljudeh in brezkompromisno obsodbo vseh zločinov, ne glede kje in kdo jih je storil. Samo blagozvočne besede so premalo. Da bomo v njihovo dobronamernost lahko verjeli tudi drugače misleči, bodo potrebna predvsem sorazmerna dejanja!
dr. Anton Velušček
Spletno uredništvo,
Vir: Nose, Aleš 2019: II. udarni ali Rupnikov bataljon. – Memores, Ljubljana. Sklep o objavi besedila Splošne deklaracije človekovih pravic, stran 91. – Glasilo Uradni list RS št. 24, 13. april 2018; https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018-02-0012/sklep-o-objavi-besedila-splosne-deklaracije-clovekovih-pravic (zadnji dostop: 10. 2. 2023). Turk, Ida 2023: Poklon padlim in zajetim borcem. – Notranjsko-primorske Novice št. 1, letnik X, 2. februar, str. 10.
