Nedavno dogajanje na področju nekdanje tovarne koles Rog v središču Ljubljane je dodobra razgalilo pravo naravo tistih, ki se imajo pri nas za nekakšno kulturno, umetniško in siceršnjo avantgardo. Odločitev mestnih oblasti, da dokončno vzamejo stvari v svoje roke in se lotijo ureditve prostora, ki so si ga pred leti samovoljno prisvojili t. i. alternativci in v njem ustanovili nekakšno “avtonomno cono”, kar je po naravi stvari vključevalo tudi njihovo deložacijo, je po pričakovanju izzvala ogorčenje “napredne” javnosti. Na veliko so se zgražali nad nasiljem policistov in varnostnikov, češ da so ljudi dobesedno vrgli iz njihovih “domovanj”. Skratka, šlo naj bi za še en dokaz o obstoju policijske države, ki tepta svoje državljane.
Nenadoma se je celo ljubljanski župan Zoran Janković, ki je do nedavnega veljal za enega največjih herojev slovenske levice, znašel na “temni strani”. Tudi njegovo početje so začeli označevati za nič manj kot “fašizem”. Očitno sedaj ni dosti boljši od med levičarji tako osovraženega premierja Janeza Janše.
Kmalu pa se je pokazalo, kaj vse se skriva na območju nekdanje tovarne. Prostor, ki so ga prikazovali kot žarišče “urbane progresivne ustvarjalnosti”, kjer se menda rojevajo inovativne ideje in družbene prakse, je prava ekološka tempirana bomba. Bolj kot na kulturni center spominja na smetišče. Tam so odkrili na desetine ton odpadkov, celo vnetljivih. To pomeni, da bi izbruh požara ogrozil celotno okolico, v kateri so tudi stanovanjski objekti, da o onesnaženju tal, ki ga prinaša takšna količina smeti, sploh ne govorimo. Še več, na prizorišču so našli veliko število novih koles in gospodinjskih aparatov. To nakazuje sum, da so se tam dogajale čisto navadne kriminalne dejavnosti, kot je prodaja ukradenega blaga.
Očitno je t. i. Avtonomna cona Rog “slika in prilika” naše alternativne scene, ki zavrača obstoječi sistem, napada kapitalizem in vse, kar je z njim povezano, hkrati pa uživa podporo znatnega dela slovenske politike in javnosti. Prepričanje, da se lahko nekdo preprosto vseli v objekt, ki ni v njegovi lasti, in potem v njem brezplačno biva, je v teh krogih zelo razširjeno. In tudi ni od včeraj. Morda se kdo še spomni t. i. Avtonomne cone Molotov z začetka tisočletja, ko si je skupina radikalno levičarskih aktivistov skušala uzurpirati objekt v lasti Slovenskih železnic in je potem – ob podpori številnih medijev – zagnala vik in krik, ko se je lastnik odločil stavbo podreti (njih pa je bilo treba, logično, iz nje izseliti). Pa tudi rogovce so skušali deložirati že leta 2016, a je bila ljubljanska občina tedaj neuspešna. Takrat kot tudi sedaj so uporabniki teh objektov trdili, da jim to gladko malo pripada (češ da so bili oni tam prvi).
Ta t. i. alternativa je v resnici gojišče socialistične mentalitete, v kateri lastninska pravica ne pomeni nič, saj jo smatrajo za ostanek “izkoriščevalskega kapitalizma”. Ni naključje, da so njeni pripadniki pogosto med udeleženci različnih “antifašističnih” in podobnih protestov (kakršna so bila denimo lanska petkova kolesarjenja). Zato so kljub svoji deklarirani protisistemski usmerjenosti uporabno orodje tranzicijskih centrov moči, ki jih radi vključijo v svojo agendo (denimo rušenje aktualne vlade).
Z alternativno kulturo samo po sebi ni nič narobe. Nasprotno, je izraz kulturne pluralnosti in diverzificiranosti, ki je značilna za sodobno zahodno družbo. Zato ji nedvomno pripada mesto v urbanem okolju slovenske prestolnice. Vendar morajo biti pogoji za njeno delovanje urejeni sistemsko, brez uzurpacij in izsiljevanja, ko nekdo misli, da je do nečesa preprosto upravičen ne glede na zakone in interese skupnosti.
dr. Matevž Tomšič
