V uredništvo smo prejeli pismo bralca, ki se je s prispevkom obrnil tudi na uredništvo Logaških novic, kjer mu ga niso hoteli objaviti. Na našem portalu ga objavljamo v celoti kot smo ga prejeli
25. 1. 2012
Besedilo: Anton Velušček
Občina Logatec razmišlja, na pobudo občanov, postaviti na pročelju Zdravstvenega doma obeležja trem zdravnikom: dr. Pavli Jerina Lah, dr. Jožetu Skvarča in dr. Stanku Perpar. Po mnenju župana in najbrž tudi predlagateljev, so vsi zaslužni v okviru zdravstva. Gospoda sta bila v Logatcu dejansko zelo spoštovana in cenjena zdravnika. Drugače je z gospo, ki je živela in delovala v zdravstvu drugje. Povojni Logatčani jo slabše poznajo, ali je sploh nimajo v spominu, oz. je ne povezujejo z našim krajem.
Kdo je bila torej dr. Pavla Jerina Lah? Rojena je bila v Borovnici. Nekaj let, zaradi očetove službe, je preživela v Logatcu, kjer je vsaj do konca vojne, ko je bil oče že pokojni, živela še njena mama. Leta 1940 je v Zagrebu zaključila študij medicine. V OF je delovala od leta 1941. V drugi polovici 1943 je odšla v partizane. Od januarja 1944 do ukinitve je vodila partizansko bolnico Pavla, v kateri se je po različnih navedbah zdravilo od okoli 900 do 1600 ranjencev. Po vojni je bila imenovana za vodjo Transfuzijskega zavoda v Ljubljani. Leta 1948 jo najdemo v Beogradu, kjer je tri leta zatem prevzela vodenje Zavoda za transfuzijo krvi SR Srbije. Leta 1954 je v Ljubljani izpeljala liofilizacijo ženskega mleka in tako zmanjšala umrljivost nedonošenčkov. Po upokojitvi leta 1969 je veliko časa posvetila delovanju v Sekciji za partizansko zdravstvo v okviru SZD (Z. Konjajev: ZV, št. 74 (2005), str. 177). Prejela je odlikovanje Partizanska spomenica 1941. Kot navajajo LN je bila častna občanka občin Idrija, Logatec in Cerkno, po drugih zanesljivejših virih pa samo občin Idrija in Logatec. Leta 1996 jo je predsednik Milan Kučan odlikoval s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije. Umrla je leta 2007 v Črnem vrhu nad Idrijo. Leta 2010 so ji v idrijskem zdravstvenem domu posthumno postavili doprsni kip.
Kot že omenjeno in kakor potrjuje g. župan v uradnem dopisu, ki mi je bil poslan 14. 1. 2020, se na občini resno razmišlja o postavitvi spominskega obeležja partizanski zdravnici dr. Lahovi tudi v Logatcu. Nedvomno gre za neokusno in samopašno dejanje. Namesto očiščevanja, kot bi pričakovali za obdobje po totalitarizmu in diktaturi, pri nas postavljamo obeležje renomirani partizanki, eminentni pripadnici in zagovornici režima!
Omenjena pobuda je tudi v nasprotju s priporočili dveh dokumentov. Prvič, z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu iz 2. 4. 2009, in drugič, z odločbo Ustavnega sodišča o t. i. Titovi cesti v Ljubljani, z dne 26. 9. 2011.
Ob nameravanem javnem izpostavljanju partizanske zdravnice ne gre pozabiti, da je bila v najbolj svinčenih časih visoko rangirana funkcionarka v zdravstvu in komunistka – pripadnica vladajoče kaste, če zapišemo prosto po M. Djilasu. Videti je tudi, da doktorica, ki je delovala v vrhovih zdravstva in večkrat bila označena za humanistko, nikoli ni zmogla javno obsoditi revolucionarnega nasilja. Niti proti koncu življenja ne, ko se je javno obelodanilo, da so komunistični partizani oz. enote, ki so iz tega gibanja nastale, po koncu vojne leta 1945 v kočevska brezna metali ranjence iz ljubljanskih bolnišnic. Pa tudi drugam, ko je šlo za ranjence iz drugih zdravstvenih ustanov po Sloveniji in iz transportnih vlakov.
V intervjuju za revijo Mladina (M. Širok: Mladina, št. 53 (28. 12. 1996), str. 24–27) dr. Lahova pokaže, da na povojno morijo ne gleda kot zdravnik, ki je zavezan Hipokratovi prisegi, in jo javno ne obžaluje. Iskanje resnice in odkrivanje doslej nepoznanih oz. prikritih virov ter v tej luči podajanje novih interpretacij, kar je treba označiti za profesionalni odnos do zgodovinske stroke, razume kot opravičevanje kolaboracije. Zanimivo, da ob tem še izjavi: »Danes ti pa rečejo, da je bil to boj za ne vem kakšen komunizem.«, kar bi v aktualnem kontekstu časa izpadlo kot svojevrsten anahronizem, če smo le prisluhnili letošnjemu govorniku v Dražgošah.
Za demokratični prostor so problematična tudi druga ravnanja. Tako sem z ne prevelikim naporom naletel na epizodo iz njenega življenja, ki bi bila, če bi bila še med nami in bi se odvila po načrtih vodstva bolnice, oz. najverjetneje tudi brez te olajševalne okoliščine, še danes primer za kazensko obravnavo. Zgodilo se je junija 1944 v bolnišnici Pavla. V že omenjeni Mladini o tem beremo krajši odlomek. Vprašanju novinarke M. Širok: »Konec junija 1944 vam je pobegnila bolničarka. Kaj ste storili?«, sledi odgovor dr. Pavle Jerina Lah: »Morali smo sprazniti vse objekte. Zaradi razprtij z neko drugo bolničarko, kakšnih, še danes nismo odkrili, je zbežala k Nemcem. Že čez nekaj ur smo prejeli obvestilo, da je pri njih v Idriji. Vemo, da je bila potem lagerführer v Nemčiji, v nekem koncentracijskem taborišču. Kje in kako, to nas ni brigalo.« Zahvaljujoč oddaji Pričevalci J. Možine, je bilo pred kratkim razkrito, da je bila gospa zdravnica dobro seznanjena in vpletena v takratno dogajanje, a je novinarki in javnosti svoje vedenje o tem prikrila. Bremenita jo dva pričevalca, tedanji pacient-partizan in predvsem nekaj časa glavna bolničarka, ki je slišala na partizansko ime C., kot žrtev spletke. Nekdanja bolničarka C. pove, da je v Pavlo prišla njena sošolka Mira, po pričevalcu soproga nekega partizanskega oficirja, ki jo je oklevetala pred pacienti in osebjem, da se je onegavila z Nemci. Kljub temu, da je šlo za popolno izmišljotino, je vodstvo bolnice, z dr. Pavlo na čelu, na sestanku odločilo, da je C. treba likvidirati – brez sojenja in brez možnosti za zagovor. Ni se izšlo po načrtu, saj je bolničarka nehote prisluškovala pogovoru med bolnišničnimi funkcionarji. Tako je ujela, da je določen partizan Pepi, naj jo s pretvezo zvabi stran od bolnice in na samem likvidira. Ker je bila nedolžna, je takoj, ko je bilo mogoče, pobegnila. V brezglavem begu k bratu v drugo partizansko enoto, so jo pri Idriji ujeli Nemci. Nikogar ni izdala. Bila je poslana v delovno taborišče v Nemčijo. Od tam je pobegnila in ponovno odšla k partizanom. Po vojni jo je oblast zaprla, odrekli so se ji najbližji sorodniki. Integriteto dr. Pavle pa še dodatno načne nadaljevanje pričevanja bivše partizanke C. Razkrije, da je zdravnica na sprehod s spremljevalcem poslala še nekega drugega soborca, za katerim se je nato izgubila vsaka sled.
Preden zaključim, je treba prebivalcem občine Logatec pojasniti nastanek in razvoj ideje, kakor namero o postavitvi obeležja v uradnem dopisu označi g. župan, kot je bilo to mogoče rekonstruirati iz medijev, županovega dopisa in pogovorov. Prvi namig za spominsko obeležje dr. Pavli Jerina Lah zasledimo že marca 2018, v njej posvečenem dvostranskem prispevku v Logaških novicah. Pod besedilo se je podpisala Nina Jerina, članica uredniškega odbora. Območno združenje Zveze združenj borcev za vrednote NOB je nekaj mesecev kasneje poslalo uradni dopis na KS Naklo s predlogom za samostojno obeležje, pri čemer so s postavitvijo soglašali v Zdravstvenem domu in sorodniki. Po tehtnem premisleku je svet KS Naklo predlog soglasno zavrnil, kar ni bilo zavezujoče za župana in njegovo odločitev. Vsekakor pa so vpleteni doumeli, da nameravana postavitev obeležja iz razumljivih in tehtnih razlogov pri veliko ljudeh ne bo sprejeta z odobravanjem in se bo na takšen način težko realizirala, zato je bilo potrebno izbrati drugačno strategijo. In natanko to so tudi storili. Predlog s kompromitirano zdravnico dr. Pavlo Jerina Lah so dopolnili z dvema v lokalnem okolju zelo cenjenima zdravnikoma. Še več, v letu 2019 je občina, na pobudo g. župana, opravila telefonsko anketo, kar je na mojo zahtevo pisno potrdil sam g. župan. Eno izmed anketnih vprašanj se je glasilo: »Ali podpirate postavitev spominskih tabel naslednjim osebam, ki so delovali na področju zdravstva: dr. Jože Skvarča, dr. Pavla Jerina Lah, dr. Stanko Perpar?« (županov dopis z dne 14. 1. 2020). Govori se, da so se ljudje s predlogom večinsko strinjali. Ob tem se je seveda smiselno vprašati, kdo drugi naj bi se oddolžil zdravnikom, če ne hvaležni pacienti in njihovi potomci? A se na tem mestu ponovno srečamo z zelo temnimi madeži na karieri zdravnice Lahove, ki jih v demokratičnem in spoštovanju človekovih pravic zavezanem okolju ni mogoče izbrisati oz. prezreti. Občina, kot država v malem, ter župan, kot njen uradni zastopnik, bi se tega dejstva morala zavedati in v tej smeri delovati.
Za rešitev iz zagate in iz dolžnega spoštovanja do živečih sorodnikov dveh priljubljenih zdravnikov, ki so nehote vpleteni v spletko, katera se v zdravem demokratičnem okolju sploh ne bi mogla zgoditi, kot občan in davkoplačevalec predlagam, da se postavi obeležje za Logatec zaslužnima zdravnikoma dr. Skvarči in dr. Perparju. In kakor je slišati od ljudi, je bil zelo spoštovan in predan zdravniški službi tudi dr. de Reggi, zato naj se obeležje postavi še njemu v čast.
Menda pa je kristalno jasno, če želimo živeti po demokratičnih vrednotah, da za ime gospe, tovarišice, ali kakorkoli jo želimo naslavljati, ni prostora na stenah logaškega Zdravstvenega doma in tudi ne drugod po Logatcu. Postavljanje javnega obeležja njej v čast, bi v Logatcu ter širši okolici pri številnih ljudeh povzročilo odpiranje še ne zaceljenih ran in poglobilo od prejšnjega sistema ukoreninjen strah. Še globlje bi zdrsnili že tako nizki demokratični standardi. Z lahkoto si je predstavljati, da je zgoraj omenjenemu združenju figo mar za to, a kot se zdi, jim tokrat s polno mero priteguje tudi demokratično izvoljeni g. aktualni župan.
