Primanjkljaj javnih financ je v prvi polovici leta dosegel 800 milijonov evrov – kar 750 milijonov več kot lani (vir: Fiskalni svet). Zakaj tega nikogar ne gane?

Podjetniki se pritožujejo, vendar se zdi da v svojih ambicijah ostajajo preslišani. Seveda ima Slovenija primanjkljaj javnih financ iz več razlogov, ki so povezani z dolgoročnimi strukturnimi dejavniki, trenutnimi ekonomskimi razmerami in kratkoročnimi politikami, predvsem pa je zato kriva vlada, ki kot kaže, slabo gospodari z davkoplačevalskim denarjem. Ne le, da gospodari. Denar očitno odteka, saj tudi podatkov o črpanju evropskih sredstev ni na voljo – že od leta 2023. Morda je to manever, ki prikriva resnico?

Koliko časa še in kdo bo odgovarjal?

Čeprav želijo prikazati drugače, se soočamo z upočasnjeno gospodarsko rastjo; če gospodarstvo raste počasneje (zaradi inflacije, obrestnih mer, vojne, globalne nestabilnosti), se tudi davčni prihodki zmanjšajo. Seveda gre vse to z roko v roki s slabo premišljenimi zakoni oz. spremembami, ki še dodatno bremenijo javne finance. Kot taki so na primer;

  • na področju zdravstva se soočamo z investicijami in visokimi stroški (npr. zaradi pomanjkanja kadra, višjih plač, opreme in korupcije).

  • plače v javnem sektorju: Rast plač v javnem sektorju (npr. v zdravstvu, šolstvu, upravi) močno vplivajo na odhodke države, čeprav se zdi,  da je vlada povečala plače znatno funkcionarjem, pri čemer se srednjem razredu, rast ne bo poznala kaj dosti.

  • Evropski projekti: Financiranje naložb v infrastrukturo, zeleni prehod ipd. pogosto terja predhodno državno sofinanciranje, kar kaže, da gre za močno nepremišljenost, predvsem pa nesposobnost vpogleda celostne situacije.

Slovenija se že vrsto leto sooča z neupravičeno visooa porabo glede na BDP: Vse od Golobove vlade porabljamo več, kot ustvarimo, in dolgoročno to vodi v kroničen primanjkljaj. Čeprav je dolg v deležu BDP v zadnjih letih padal, njegovo servisiranje (obresti) postaja dražje zaradi višjih obrestnih mer.

Težko je tudi razumeti, da se v političnih odločitvah daje prednost popularnim ukrepom (npr. zviševanje plač, socialne podpore), tudi če niso fiskalno vzdržni in niso na dolgi rok posledica modre odločitve, saj v družbo vnašajo razkol in nezadovljstvo. Težko je izvajati nepriljubljene reforme (npr. pokojninska ali davčna reforma), če to politično ogroža vlado, njej pa je seveda le glavni interes ta, da se obdrži na oblasti, saj to pomeni zastonj bankomat za izbrance.

Vse bolj postaja jasno, da so leve vlade tiste, ki trošijo brez meja in ustvarjajo populistične, nepremišljene zakone, medtem, ko desne vlade rešujejo nastali kaos. Kako dolgo še?

Notranjska.si

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA