Dan po volitvah razmišljam in delam povezavo z bibličnim izvoljenem ljudstvom in nam Slovenci.
V današnje razmišljanje me je pripeljalo tudi premalo poudarjeno Cankarjevo leto. Sem pa čas pisanja prestavil na čas adventa pred Božičem. Zakaj ta čas? Zato, ker je to čas pričakovanja nekaj novega. Pa pojdimo v čas, ko se končuje po vzoru krščanskega leta tudi slovensko leto. S praznikom odhoda zadnjega agresorskega vojaka zaključujemo spomin na niz dogodkov, ki so do tega zaključnega dela naše nove države privedli. Razmislek o naši mladi državi in predvsem o nas samih.
Kaj imamo Slovenci kot narod skupnega z svetopisemskim izvoljenim ljudstvom?
Na prvi pogled nič.
Ko pa nekoliko bolj podrobno pogledamo starozavezno zgodovino izvoljenega ljudstva, pa kaj kmalu dobimo prav zanimive vzporednice.
Ivan Cankar je pisal, kako je Bog namenil ta košček raja na zemlji veselim ljudem. Z odhodom zadnjega tujega vojaka in s priznanjem naše države se je zdelo, da tod res živijo veseli ljudje. Tudi Izraelce je izpeljal iz Egipta v obljubljeno deželo. Pa so jo bili vredni? Že preden so do nje prispeli so Boga zavrgli in godrnjali nad Mojzesom češ, da jim je bilo v Egiptu bolje. Njihov spomin je zelo hitro bledel. Prav s spominom pa ima tudi naše ljudstvo težavo. Vem, da je v času rešitve iz Egipta informacija potovala bistveno počasneje kot danes. Prav to pa je še bolj skrb zbujajoče. Doba globalne informacije je verjetno na vrhuncu razvoja. Saj si skoraj ne morem predstavljati, da je človeštvo sposobno integrirati še večje število podatkov (informacij). Tukaj pa stvar postane resna. Če, v svoji človeški logiki še razumem dvom Izraelcev nad svojim vodjem Mojzesom, nikakor ne morem razumeti mnogo bolj izobraženih v naši domovini, ki še vedno prisegajo na Egipt in si vedno znova in znova iz skupne zlatnine ulivajo zlato tele.
Izraelovo ljudstvo je tako 40 let tavalo po puščavi. Njihova pot do obljubljene dežele je bila težka, skoraj nemogoča in večkrat so se oddaljili od Boga in Mojzesa. Nihče od tistih, ki so bili rešeni Egipta tako ni prišel živ v obljubljeno deželo. Prišli pa so njihovi potomci in tik pred vstopom v obljubljeno deželo so se prvič prešteli. Zanimivo, bilo jih je okrog tri milijone. Se pravi le nekaj več, kot nas je Slovencev skupaj doma in na tujem.
Slovenija je res že samostojna in svobodna dežela, kjer naj bi živeli veseli ljudje. Pa smo res veseli? Morda prvorazredni, ki častijo zlato tele in obujajo nostalgijo do Egipta. Kaj pa “ostali”? No “ostali.” Koliko pa je “ostalih.” Tukaj naj takoj povem, da spadam med “ostale.” Bili smo zraven, ko je Egipčanska konjenica končala v Koprskem pristanišču. Videli smo kako se je njih moč pogreznila v daljavi jadranskega morja. Videli smo in bili smo veseli ljudje. Morda preveč veseli, da bi opazili njihovo vrnitev. Sprva smelo, boječe in z leti vse bolj odkrito in agresivno. Mi pa smo bili še vedno veseli in vse bolj zaupali v zlato tele, ki bo v naše dobro sijalo ob žarometih TV ekranov. Tako smo verjeli v to tele, da smo kot so Izraelci v poplavi lažnih prerokov spregledali in zavrgli svojega odrešenika.
To moje pisanje lahko berejo tisti, ki zaupajo v svetopisemske besede. Berejo pa lahko tudi tisti, ki tem besedam ne verjamejo. Pa tudi zadnji dogodki ob prazniku reformacije kaže, da nam tudi ljudje, ki jim je blizu naravno pravo (zakon močnejšega) lahko razlagajo svetopisemske besede. Trubar je seveda bil revolucionar svojega časa. S tem pa se ni niti za malo oddaljil od besede Božje po Kristusu. Deset zapovedi podanih po Mojzesu so mu bili osnovno vodilo.
Ob zaključku slovenskega leta pa smo imeli Slovenci zopet priložnost izbrati med naše dobrim in zlatim teletom. Znova smo videli, da večina namesto predvolilnih soočenj, raje gleda resničnostne šove. Le kako drugače si lahko razlagamo vzpon novega obraza. Zlato tele še ni prišlo v roke Mojzesa.
Zaman je sedaj govoriti o tem, da ni bilo izbire. Izbira je bila in ne tako majhna in slaba. Zaman je tarnati, da smo imeli na izbiro zgolj dva odtenka rdeče. Jamranje ne pripomore k ničemer. Niso krivi tisti, ki so zmagali. Še manj tisti, ki so bili poraženi. Poraženi? Kdo je tukaj poražen? Poraženi smo vsi mi in tudi oni, ki danes morda mislijo, da so zmagovalci. Mi, ki da nismo imeli izbire in oni, ker je bila njihova podpora neverjetno nizka. Tukaj smo izgubili vsi in štiridesetletno tavanje po puščavi se nadaljuje.
Prav vsi, ki danes živimo v raju pod Triglavom se bomo morali veliko bolj potruditi, da ne bodo nekoč tu živeli drugi veseli ljudje. Ljudje, ki ne bodo poznali Cankarja, Prešerna, Trubarja in v svojem jeziku uporabljali dvojine. Da ne bodo izginili kozolci. Da ne bodo številne cerkvice dobile drugačne podobe. Tudi Bog nam ne bo pomagal, če si sami ne bomo. Pred nami bodo nekoč nove volitve in spet bomo izbirali. Še zdaleč ne drži, da so vsi isti. Prav vsi imamo korenine nekje na kmetih in verjamem, da je nekaj kmečke pameti še ostalo v zavesti Slovencev. Samo malo te pameti pa je potrebno, da se vidi kateri konj je tisti, ki pelje.
Srečno SLOVENIJA.
J.L.
