V kakšnem solidarnostnem sistemu živimo – ko azilant dobi vse, upokojenec pa životari z minimalno pokojnino
Slovenija se rada opisuje kot socialna in solidarna država. Toda ko pogledamo konkretne številke in vsakdanje življenje ljudi, se poraja vse bolj neprijetno vprašanje: do koga je ta solidarnost sploh usmerjena?
Vlada že cel mandat aaktivno podpira migracijsko in azilno politiko, ki temelji na sprejemanju, integraciji in finančni pomoči prosilcem za azil. Na papirju gre za humanitarno držo. V praksi pa se vse več državljanov sprašuje, zakaj država zmore zagotoviti nastanitev, zdravstveno oskrbo, prehrano, socialne transferje, izobraževanje in dodatno podporo ljudem, ki v sistem niso nikoli vplačevali, hkrati pa več kot 400.000 upokojencev komaj preživi mesec z minimalnimi pokojninami, ki pogosto ne zadoščajo niti za osnovne življenjske stroške.
To niso ljudje, ki bi “živeli na račun sistema”. To so generacije, ki so desetletja plačevale prispevke, gradile državo, gospodarstvo in javne institucije. In danes? Prepuščeni so izbiri med ogrevanjem in zdravili, med položnicami in hrano. Medtem ko vlada razlaga, da za dostojne pokojnine “ni fiskalnega prostora”.
Zakaj vlada podpira migracije? Uradni odgovor je znan: humanitarnost, mednarodne obveznosti, demografski izzivi, pomanjkanje delovne sile – jasno pa je tudi, da trenutna vlada ne premore toliko drže, da bi se aktivno uprla direktivam, ki jih nalaga Evropska komisja. Razlaga o pozitivnih učinkih migracij se sesuje v trenutku, ko vidimo, da učinki integracije niso jasni, da veliko ljudi ostaja dolgotrajno odvisnih od socialnih transferjev, in da se breme porazdeli prav na tiste, ki že tako živijo na robu.
Občutek krivice se poglablja, ker vlada ne komunicira jasno, koliko sistem dejansko stane in kdo ga financira. Solidarnost je postala enosmerna ulica, kjer se od domačega prebivalstva pričakuje razumevanje, potrpežljivost in odpovedovanje, medtem ko se kritike hitro označi za nestrpnost ali pomanjkanje empatije.
A postaviti vprašanje ni sovraštvo. Je legitimna skrb. Solidarnost brez ravnotežja ni več solidarnost, temveč politična odločitev, ki ima zmagovalce in poražence. In danes se zdi, da so poraženci prav tisti, ki so sistem omogočili.
Država, ki ne zna poskrbeti za lastne upokojence, izgublja moralno avtoriteto, ko govori o pravičnosti. Če lahko zagotovimo dostojno življenje tistim, ki pridejo od zunaj, potem bi morala biti prva naloga zagotoviti dostojno starost tistim, ki so to državo zgradili.
notranjska.si