Zgodba Slovenca, ki je preživel zapor v Venezueli, ni nastajala z literarnimi ambicijami. Nastajala je iz nuje. Iz potrebe po preživetju in pozneje po razumevanju izkušnje, ki človeka potisne onkraj običajnih predstav o kazni, pravicah in dostojanstvu.
V razpadajočem zaporniškem sistemu Venezuele je bil kot tujec zaprt v okolju, kjer pravila niso obstajala ali pa so se spreminjala iz dneva v dan. Soočen je bil z nasiljem, kroničnim pomanjkanjem hrane, boleznimi in stalnim strahom pred tem, da bi izginil brez razlage ali sledi. Zapor ni deloval kot institucija kaznovanja, temveč kot prostor sistematičnega razčlovečenja.
Prav v takšnih razmerah se je oblikovala odločitev, ki je pozneje postala ključna: če bo kdaj prišel na prostost, bo o tem spregovoril. Ne zato, da bi vzbujal sočutje, temveč da bi zapisal dejstva in notranje stanje človeka, ki mu je bil v zaporu odvzet vsak občutek nadzora nad lastnim življenjem.
Izkušnja je pozneje prerasla v knjigo. Ne kot osebna terapija in ne kot iskanje pozornosti, temveč kot dokument. Pisanje je omogočilo, da je kaos dobil strukturo, groza kontekst, tišina pa ni ostala edini odgovor na doživeto.
Avtor Simon Doma je v enem izmed zapisov knige Gringo Loco povzel bistvo zaporniške izkušnje:
»Videti sem moral, kako so nekateri umirali, ker niso imeli več niti moči, da bi se pritoževali. Slišal sem krike skozi stene in nato tišino, ki človeka pahne v obup. Takrat sem razumel, da zapor ni kraj, kjer umira le telo, temveč tudi človek v tebi.«
Knjiga, ki je nastala iz teh izkušenj, presega osebno pripoved. Deluje kot opozorilo, kako hitro lahko posameznik izgubi pravice, identiteto in občutek prihodnosti. Hkrati razkriva, kako tanka je meja med svobodo in popolnim izbrisom, ko se človek znajde v sistemu brez nadzora in odgovornosti.
To ni zgodba o junaštvu, temveč o preživetju. O človeku, ki je prestal razmere, v katerih molk pogosto pomeni edino obliko zaščite, in se kljub temu odločil, da molk ne bo zadnja beseda.
notranjska.si