Sprožilec je bila julijska odločba Vrhovnega sodišča, ki je omejila takojšnje vračanje tistih, prestreženih na morju. Informacija se je hitro razširila po maroških družbenih omrežjih. Migranti so jo odkrito navajali kot razlog za prehod.
Še bolj problematična je vloga Maroka. Rabat ima skoraj popoln nadzor nad mejo. Ko hoče, migrante zadrži; ko mu paše, jih spusti – kot že leta 2021. Tuji analitiki znova dvomijo, ali so oblasti le »spregledale« naval ali ga omogočile.
Španska vlada je bila nepripravljena. Lokalni predsednik Juan Jesús Vivas je javno kritiziral Madrid zaradi prepoznega odziva. Na vrhuncu je vstopalo do 200 ljudi na minuto. Premier Pedro Sánchez je govoril o »kršitvi suverenosti« in trgovcih z ljudmi, a številke kažejo drugače: že naslednji dan je več deset tisoč migrantov odšlo nazaj v Maroko. Večina ni imela resnih azilnih razlogov.
Odziv Evrope je bil predvidljivo živčen. Italija je zagrozila z začasno ustavitvijo schengenskega režima s Španijo, Francija pa je napovedala okrepljen nadzor na meji. Evropska komisija je ponudila pomoč prek Frontexa, a to ne spremeni dejstva, da sta Ceuta in Melilla edini kopenski meji EU z Afriko – in hkrati najšibkejši točki. Dokler Španija in EU tolerirata pravne luknje ter odvisnost od maroške dobre volje, se bodo takšni dogodki ponavljali.
To ni bil spontan humanitarni val. Bil je test državne moči – in Španija ga je komaj prestala.
Uredništvo Notranjska