Dolgotrajna oskrba je ena najbolj občutljivih tem starajoče se družbe. Prav zato bi moral biti sistem jasen, pravičen in izveden tako, da ljudje vedo, kaj za svoj denar dobijo. A ravno tu se zapleta.
Kritiki zakona, ki ga je uvedla Golobova vlada opozarjajo, da je neupravičeno, da morajo prispevek za dolgotrajno oskrbo plačevati tudi kmetje, samostojni podjetniki in upokojenci, čeprav storitve še niso dostopne vsem, ki jih potrebujejo. Po njihovem mnenju gre za obremenitev, ki se pobira vnaprej – brez zagotovila, da bo sistem dejansko deloval.
Zato je bila vložena pobuda za presojo ustavnosti zakona – ustavno presojo sta vložili stranki SDS in NSi. Argument je oster: prispevek naj bi se pobiral kot nekakšen “davek na zalogo”, torej pred dejansko vzpostavitvijo celovitega sistema dolgotrajne oskrbe. Po navedbah nasprotnikov je država v prvih šestih mesecih zbrala približno 140 milijonov evrov več sredstev, kot jih je potrebovala za izvajanje storitev. Ta sredstva naj bi se iz blagajne ZZZS prenesla na ministrstvo za finance, kar dodatno odpira vprašanja o namenskosti in transparentnosti porabe – saj gre za denar, ki je bil namensko zbran. Se vam zdi to pravično?
Vlada zagovarja stališče, da je treba sistem financirati vnaprej, saj brez stabilnega vira prihodkov dolgotrajne oskrbe ni mogoče vzpostaviti. Kritiki pa odgovarjajo, da je legitimnost prispevka odvisna od dejanske dostopnosti storitev – ne od fiskalne logike.
Jedro spora je preprosto: ali lahko država pobira prispevek za pravico, ki je v praksi še ni zagotovila vsem upravičencem? Odgovor bo zdaj iskalo ustavno sodišče. Njegova odločitev bo pomembna ne le za dolgotrajno oskrbo, temveč tudi za širše vprašanje: kako daleč lahko država seže v žepe državljanov, preden sistem zares začne delovati.